Umreti,
ko so drevesa umita in zemlja napojena,
ko oblaki oddahnjeni modrijo daljne griče,
ko vrabci srečni v lužah se škrope,
ko je divjad od žeje potešena,
ko gmajna vedra gleda si v obličje,
ko v grozdje sok najslajši gre.
Umreti, ko ni več muk, in svet sproščen drhti
in mi september lega na oči.
(Nevihta sladkih rož: Antologija slovenske poezije 20. stoletja, Študentska založba, Beletrina, 2006)
