Igram s strunami,
napetimi na pričakovanje.
To niso osrkunjene sanje,
to je zdrava kri mojih dedov,
so noči,
ki jih je krasil spanec,
in jutra materinega smeha.
rane vetra
in bolečine teme.
Igram
in nihče ne more mimo,
nihče, še otroci strme
in starcem drhtijo dlani;
topol je zašepetal
tlaku pod seboj:
mesec bo nizko nocoj.
(Saša Vegri: Naročje kamenčkov, Založba Društvo Bralna značka, Ljubljana, 2013)
Drage bralke, dragi bralci, katere pesmi Saše Vegri vas še posebej pritegnejo? Svoja razmišljanja o njeni poeziji nam pošljite na [email protected].
Veliko poetičnih užitkov, drage bralke, dragi bralci.
