Ko vlagamo rdečo peso, vstanem kar zgodaj. Ponavadi ob pol treh. Do šestih moram skuhati 750 kg pese in pripraviti 400 litrov naliva. V garderobi si oblečem bel plašč in nadenem kapo. Pogledam se v ogledalo in sem si kar všeč, he, he … Odpravim se proti posodam za kuhanje, kjer pesa že čaka, in odprem vodo. Ko se obrnem, mojo pozornost pritegne gibanje v kotu pod umivalnikom.
Nekaj črnega se premika. Stopim bliže in opazim majhnega hroščka, ki se poskuša rešiti iz pajčevine. Njegovi gibi so krčeviti, daje vtis, da je že utrujen, ampak vztraja, saj gre za njegovo življenje. Iz varne razdalje ga opazuje pajek in potrpežljivo čaka na svoj obrok. Oh, ubogi hrošček! Odkar drugače gledam na življenje, ne morem ubiti niti mravlje. Ničesar! Ker se predobro zavedam, da vsako bitje, pa naj je še tako majhno, za nas še tako nepomembno, ko zdrobimo, pohodimo ali kakor koli uničimo njegovo telo, čuti bolečino. Neznosno bolečino. Popolnoma enako, kot bi jo čutil jaz, če bi mi kdo lomil in drobil moje kosti. Zagotovo mi ne bi bilo prijetno.
Zato z lahkoto začutim grozo tega hroščka, ki se bori za življenje. Telesne bolečine še ne čuti, zaveda pa se, da mora stran. Narava ga je obdarila z nagonom, željo po preživetju. Ni bil dovolj pozoren in sedaj je v težavah, ki jih z vsemi svojimi močmi poskuša rešiti. Stopim bliže, da bi mu pomagal, ko pomislim na pajka. Tudi on mogoče z grozo opazuje, ali bo njegova mreža vzdržala. Ali je bil dovolj pozoren pri postavljanju pasti, od katere je odvisno njegovo življenje. Tudi on želi preživeti in zato mora jesti. Mogoče je ravno ta hrošček zanj življenjsko pomemben.
Ne, ne bom se vmešaval! Kakor koli bi naredil, lahko koga ubijem. Obrnem se vstran in nadaljujem z delom. Ta drama, ki se odvija spodaj v kotu, nima popolnoma ničesar opraviti z mano. Hm, hecno, saj smo pravzaprav vsi trije v enaki situaciji. Tudi jaz se borim in trudim, da bi se rešil iz »nevidne mreže življenja«. Razlika je samo ta, da je pajek spletel mrežo hroščku, ljudje si pa kar sami, na da bi se tega sploh zavedali, spletemo mrežo naših notranjih vzorcev, prepričanj, ki nas potem v življenju vodijo. Na dogodke se odzivamo avtomatsko, saj smo ustvarili navade.
Ko se zgodi nekaj drugače, kot si želimo, če se npr. otrok vede tako, kot nam ni všeč, rečemo, da nas je razjezil, včasih verjamemo, da nas je kdo užalil, v resnici pa smo se naučili takšnih odzivov na dogodke iz okolja – frustracije – in niti pomislimo ne, da bi lahko ravnali drugače. Se zavestno odločili za drugačne misli in posledično drugačne občutke. Ne, mreža, ki smo jo spletli sami ob izdatni pomoči tistih, ki so nas imeli radi, je neizmerno močna in prožna. Če se želimo osvoboditi njenega objema, to od nas zahteva neizmerne napore. Vsaj tako se bo treba potruditi, kot se trudi hrošček, da reši svoje življenje. Čeprav so njegovi gibi že bistveno manj prepričljivi, kot so bili še pred nekaj minutami, ne odneha …
Na prvi pogled je hrošček v prednosti. Prekleto dobro čuti in se zaveda, da je ujet, da mu grozi neposredna nevarnost in da mora nujno ukrepati. Mi se svoje pajčevine velikokrat niti ne zavedamo. Enostavno se sprašujemo, zakaj v podobnih situacijah ravnamo na enak način, čeprav smo v resnici hoteli storiti drugače. Zakaj preprosto svojemu šefu, možu/ženi, sosedom, komur koli pač, odkrito ne povemo, kar jim gre, zakaj se ne znamo potegniti zase, zakaj enostavno ne ravnamo tako, kot bi želeli?
Če se bomo od tega hroščka naučili vztrajnosti in začeli iskati odgovore na te »zakaje«, bomo enkrat spoznali, da obstaja nekaj znotraj nas. Neke vrste mreža, pajčevina, ki nas zaustavlja. Ki nam preprečuje, da bi izpolnili svoje želje, dosegli zastavljene cilje, postali takšni, kot si želimo … In če bomo vztrajali še naprej, bomo spoznali, da smo to pajčevino v resnici spletli sami in da jo lahko sami tudi odstranimo. Z ozaveščanjem naših prepričanj, z razumevanjem, da v resnici niso del nas, da jih enostavno lahko odstranimo in zamenjamo z novimi prepričanji, ki bodo podpirala naše želje in nam pomagala ustvariti življenje, kot si ga želimo.
Komu naj torej rešim življenje? Hroščku, pajku ali sebi? Vsekakor bo najbolje, če se lotim svoje mreže. Zelo sem hvaležen, da se sploh zavedam, da obstaja. In da obstajajo tudi zelo učinkovite »metle«, orodja, s pomočjo katerih lahko potrgamo nitko za nitko in počasi odstranimo svojo pajčevino.
Vas zanima, ali je hroščku uspelo? Ja! Njegova vztrajnost je bila poplačana. Raztrgal je mrežo in odšel v življenje, bogatejši za izkušnjo.
In tudi vam bo uspelo!
