ŽENSKE, ŽENSKE, ŽENSKE
Kaj sem počela v trenutku smrti? Srečala sem drugega in bila pripravljena ljubiti. Muriel Barberi
Kadar zares hočemo razumeti duha časa, ne gre verjeti množičnim medijem, temveč se velja potopiti v umetnost: gledati gledališke predstave in filme, brati umetniško prozo in poezijo. Kar sama najraje počnem. Pred dnevi sem se s prijateljico in hčero podala v celjsko gledališče na ogled izjemne predstave, uprizoritve drame Ingmarja Bergmana Jesenska sonata v izvrstni režiji Janeza Pipana. Vso pot iz Celja domov smo govorile le o predstavi, doma še naprej razmišljale o njej, dopisujem si z režiserjem, kako je on postavil edini moški lik ob mamo in hči (dve hčeri pravzaprav), se zahvaljujem vsak dan, da imam sama drugačno mamo in upam, da imata drugačno tudi moji hčeri … Skratka, Bergman-Pipanova sonata je naredila, da sem v intenzivnem komunikacijskem razmerju z videnim in slišanim. In prav to je opredelitev prave umetnosti – da je sposobna globokega komuniciranja s svojimi naslovniki, pristnega dialoga z bralci in gledalci.
Umetniška dela kažejo, da živimo v času žensk. Vse več je ženskih likov tako v literaturi kot v gledališču in na filmskih platnih, kar še nekaj desetletij nazaj ni bilo samoumevno. In kar je v primerjavi s tisočletno moško zgodovino posebej razveseljivo, je, da so ženske vse pogosteje same avtorice teh vznemirljivih del. Pisateljice in pesnice, dramatičarke, režiserke, skladateljice, koreografinje … Ženske, ženske, ženske!
Muriel Barbery ELEGANCA JEŽA
»Če bi znala, česar ne znam, če bi znala pisati romane, bi hotela napisati takega, kot je Muriel Barbery Eleganca ježa. Inteligenten, duhovit filozofski roman o pomenu lepote v tem nelepem svetu. O lovljenju vedno v nikoli. Oda umetnosti in hvalnica ljudem, ki zares vidijo. Ni mogoče ljubiti brez odprtega pogleda in mogoče je umreti v miru z očmi, ki imajo lepoto pod vekami.. Aristokratska pisava, ki zmore zunaj časnost, čarobno bralsko dogodje, da so me solze oblile. Fascinanten roman!« Tako sem zapisala, ko sem roman hlastno prebrala še v tipkopisu. Zdaj je knjiga izšla (Mladinska knjiga) in prebrala sem jo ponovno. Očaranost ni manjša, nikakor! Glavni junakinji – ženski. Eno opiše avtorica takole: »Ime mi je Renée. Stara sem štiriinpetdeset let. Že sedemindvajset let delam kot hišnica na ulici Grenelle številka 7 (v Parizu, op. M. K.). Sem vdova, majhna, grda, okrogla, na nogah imam kurja očesa. Nisem študirala, vedno sem bila revna, neopazna in nepomembna …« Drugo pa: » Stara sem dvanajst let, stanujem na ulici Grenlle številka 7, v stanovanju bogatašev. Jaz sem se že odločila. Kmalu bom zapustila otroštvo in čeprav vem, da je življenje farsa, mislim, da ne bom mogla zdržati do konca. Zaradi teh razlogov sem sprejela odločitev: ob koncu tega šolskega leta, na moj trinajsti rojstni dan, 16. junija, bom naredila samomor.« Deklica Paloma, izjemno inteligentna in globoko razmišljujoča osebica (ezoteriki bi rekli, stara duša), bistrost prekriva in svojo dušo skriva, kar počne tudi hišnica Renée. A zaslutita druga drugo, vidita pa se čisto zares, ko pride v vilo bogatašev kultivirani japonski aristokrat. Temu je na prvi pogled vse jasno. Ve, da ima hišnica mačka Leva zato, ker obožuje Tolstojevo Ano Karenino. Kmalu je obdarovan še z njenimi drugimi talenti. Poleg izjemnega poznavanja književnosti je navidez povsem nepomembna hišnica še pretanjena poznavalka glasbe, filozofije in slikarstva, specializirana na tihožitja. Paloma pa se uči kot dodatni predmet japonščine, ve o psihoanalizi marsikaj, veliko o filozofiji … Obožuje jezik in rada ima slovnico. V svoj dnevnik – vanj piše dve vrsti razmišljanj: 1. o gibanju sveta in 2. globoke misli – o tem zapiše modrovanje, ki sem se mu (doktorica filologije) priklonila. »Ubogi na duhu tisti, ki ne poznajo zanosa in lepote jezika,« piše in sama tudi na straneh PA to kar naprej podpisujem. Kot še marsikaj, kar govorita hišnica in Paloma, kot še marsikaj. O umetnosti. O lepoti. O pisanju. O spominu. O užitku. O tišini (ker ta »omogoča prehod v notranjost«). O ljubezni in smrti. »Kako določamo vrednost življenja? Ne šteje smrt,« je nekega dne rekla 12 letna deklica hišnici, »temveč tisto, kar smo počeli v trenutku smrti.« In kaj sem počela v trenutku smrti jaz?, se vpraša umirajoča hišnica, ki ji je Kakura Ozu s svojim drugačnim, ljubečim pogledom pokazal, kdo je v resnici. Pomirjena spozna: «Srečala sem drugega in bila pripravljena ljubiti.« Šmrk, šmrk, se spet skoraj zjočem … In Eleganco ježa priporočam vsakomur, kdor me le hoče poslušati, priporočam to lepo, pametno in modro knjigo, v kateri revna hišnica doživi razsvetljenje. In joče. Joče od radosti, ki ji preplavlja notranjost. »V meni sije sonce,« se zave v zadnjih sekundah. Še ravno pravi čas.
Kate Kerrigan GRACIN DAR
Založba Meander (2010) je slabi dve leti po izidu uspešnice irske pisateljice Kate Kerrigan Gracin dar, »knjige za vsako mamo in hčer«, kot piše na naslovnici, že pripeljala to priljubljeno delo na naše police. Prepričana sem, da bo našla hvaležne bralke. Kajti vsaka je pravzaprav hči in mnoge smo matere. Kakšne? Ob prebiranju tekoče spisane ganljive zgodbe si na to vprašanje nehote moramo odgovarjati. Kot sta si morali onidve, mama Eileen, vzgojena v strogi katoliški morali, in njena ločena hči Grace, ki sredi štiridesetih še vedno hrepeni po materini ljubezni. Odtujeni druga od druge se zbližata, ko mati zboli za rakom na jajčnikih. A tega hčeri ne pove, ta to prebere na enem od seznamov, ki jih mama tako rada piše. Na njem piše: 1. Telefonski račun. 2. Poklici Shirley – vrni ji vijolično bluzo. 3. Ploščice v kopalnici! Pokliči Denisa. 4. Povej G za dišeče sveče, 2 evra za 50 sveč. 5. Bankomat. 6. Koš za smeti! Koš za smeti! 8. Povej G za raka na j. Verjetno zad. st. 9. Koš za smeti! 10. Lekarna: Vlažilec, deodorant, recept. Grace je prizadeta, da ji diagnoze ni povedala osebno. In mama enako – ker ji ni zmogla povedati, ker se z njo o raku ni upala pogovarjati. A bolezen povzroči, da se končno zares srečata, nesamozavestna mati, ki si nikoli ni upala zares zaživeti po svoje, in z njenimi vzorci obremenjena hči, ki ne ve, kdo pravzaprav je.
»Vse se zgodi z razlogom: to sem verjela takrat in verjamem zdaj. Na neki način je bilo umiranje najbolj uspešna stvar, kar sem jih storila,« premišljuje Eileen, ki si je v zadnjih mesecih življenja privoščila manekensko vlogo na modni reviji in tudi zato postala samozavestna, saj je počela stvari, ki jih prej ni upala. In govorila je tako, kot je mislila, česar doslej ni prakticirala. Na novo je opremila stanovanje, preuredila vrt in še marsikaj. »Počutila sem se bolj ljubljeno in živo kot kadarkoli,« je ugotovila umirajoča ženska v najlepših letih. «Šele ko sem izvedela, da umiram, sem se zavestno odločila, da bom zares zaživela. Kot večina ljudi sem se zavedla, da sem le postopala naokoli; zdaj sem bila nenadoma polna energije za življenje!« Enako se prebudi Grace, ki je o materi vedela tako malo, tako zelo malo kot ona o njej.
Eileen ob umiranju spremlja prostovoljec hospica, ki morda še bolj kot njej pomaga njeni hčeri. S katero po njeni smrti s svojima sinovoma ustanovi razširjeno družino. Grace na koncu knjige spozna: »Spremenila sem se. Zdaj sem manj sebična, ko imam ob sebi tiste, za katere sem odgovorna. Izgubim se v njihovih življenjih, pozabim, kdo sem in kaj hočem in potrebujem. Osredotočena sem nanje in s tem sem zadovoljna. Manj živim v svoji glavi in bolj v tem, da stvari počnem.« Je še kaj bolj pomembnega za sleherno mamo, za vsako hči?
Metod Pevec TEŽA NEBA
Metod Pevec je pisatelj, scenarist in režiser, katerega osrednji junaki so vedno znova – ženske. Tudi v zadnjem romanu Teža neba (Mladinska knjiga 2009) je večino pozornosti namenil ženskemu liku. Petintridesetletni Hani, ki ima na videz vse, kar si lahko ženska z »nagonom odgovorne gnezdilke« želi: uspešnega moža, čudovito hčerko in prijazne dom, pa občasno zaposlitev notranje opremljevalke, ki je ne spravlja v stres in ji omogoča popestritev vsakdanjika. Ampak. Ampak ko zasluti, da jo mož vara z mlajšo, spozna marsikaj. Ne le o možu, ki ji ni zvest, predvsem o sebi, ki ni uresničeno bitje. Kaj si pravzaprav zares želi, za kaj naj živi, da bo izpolnjena? Zapusti moža in hči, se vrne k mami (tudi Hana ima z njo ranjen odnos, kot prejšnji dve junakinji), se zaplete s sošolcem, ki ji je bil všeč že med študijem, začne delati pohištvo iz starega lesa, katerega dotik in vonj obožuje …
V Teži neba so odlomki, ki jih bodo mnoge prepoznale kot lastne besede (saj zato pa Metod Pevec slovi kot poznavalec ženske duše). Denimo tale: »Moški so lahko zelo v redu, vendar po enim zelo nesrečnim pogojem – če se ne navežeš na njih. Če jim pokažeš ljubezen, bežijo, če jih ne maraš, postanejo napadalni, če ti je pa vseeno za njih, se znajo neverjetno potruditi. Čim manj ti bodo pomenili v življenju, več jih boš lahko imela.« No, Hana hrepeni po moškem, ki ga bo ljubila in on njo, s katerim si bo delila dom. Z možem se je po mukah in bolečinah spravila in on celo pravi, da »te imam zdaj bolj rad kot takrat, ko sva se poročila,« kar je zagotovo velik uspeh. Bo srečala tudi pravega moškega zase? »Enkrat, mogoče,« je zadnji stavek romana in odgovor na to vprašanje. Konec je odprt in na nas je, da si ga izrišemo po svoje. Sicer bo pa konec leta na sporedu Pevčev film, narejen po tem romanu, in bomo videle, bomo slišale. Ne le na platnu, temveč tudi v svoji duši.
Miljana Cunta ZA POL NEBA
Že dolgo nisem prebirala tako svojskih pesmi, kot so Miljane Cunta v njenem pesniškem prvencu Za pol neba (Študentska založba 2010). O pesmih je težko govoriti, o nežnih, krhko milih Miljaninih, skozi katere v težo otožnosti prodirajo žarki svetlobe, še posebej. Ker so tako samosvoje, tako posebne. Tako zelo zelo lepe. Ki skozi vrata odhajajo in prihajajo (k moškemu in k velikemu Ti), se odpirajo in zapirajo v znotraj/zunaj, v spanje in sanje sredi noči ali belega dneva. So podobe hrepenenja, fascinacije in prosojne lepote. Zaznamovane s presunljivim pesniškim glasom, ki je tako tipično ženski, telesen, čuten …Miljanine pesmi so hvalnica jeziku in oda pesniški besedi. So bleščeči kamni, ki ležijo v tišini, dokler ne vstopijo v naša življenja in postanejo voda, ki nas umije za presežno. Samo za okus naj za konec prepišem eno, tipično žensko zato, ker ženske zmoremo izrekati ti z večjo gotovostjo, z manj strahu kot mnogi moški, ki jih ego ogradi pred tem tako pomembnim TI, brez katerega ljubezni ni. Sprehod je njen naslov:
Pogrezanje mivke.
Spuščanje oblakov.
Vse tanjša je črta obzorja.
V ušesih tišči
kot od nenadnega spusta.
Vržen stran, na tujo pot,
sope negotov korak.
V zatilju zaboli,
a ne vem, od česa.
Le pot, le pot pred mano.
Že stopam v tvojem ritmu:
si, kar si, sem, kar si.
Pred mano in za mano veter
briše sled.
