Po literarnem potovanju zadnjega romana Gabriele Babnik: Tišina, polna vetra, sem ponovno vzela v roke Charlesa Baudelaira: Rože zla, v prevodu Marije Javoršek, hčerka pa mi je brala v francoščini.
Kot mučeno srce glas violin trepeče,
srce, ki nežno, milo, črni nič mrzi!
Nebo otožno lepo kot oltar se zdi;
utopilo sonce se v meglah krvi je rdeče.
(Charles Baudelaire: Rože zla, Cankarjeva založba)
