Med Nikito in Margot je bilo kar devetnajst let razlike, toda vseeno sta postali dobri prijateljici. Najbrž zato, ker je Margot izžarevala tako veliko življenjsko moč, tako trdno voljo. Nikita je dobesedno vsrkavala njene stavke, njeno življenje in se hkrati čudila, da ji je uspelo. Sama ni nikoli naletela na ovire, če ne bi bilo novic, potem bi najbrž menila, da svet stoji tako, kot si želijo ljudje. Margot ji je odprla oči, dokazala, da je možno storiti, kar bi moralo storiti še tisoč žensk po vsem svetu. Zapustiti pijanca in pozabiti nanj, četudi je posredi ljubezen, četudi so vmes otroci. Nihče, prav nihče si ne zasluži takšnega življenja.
Nikita se je šele pri enaintridesetih letih odločila, da bo zapustila svoj dom, hišo, v kateri je odraščala in odšla na svoje. Najbrž bi s svojo odločitvijo še vedno odlašala, če ne bi nastala v hiši staršev prostorska stiska. Sicer je bila hiša dovolj velika, toda v njej so prebivali njeni starši, njen mlajši brat s svojo mlado ženo. Nikita je delila zgornje nadstropje s starejšim bratom. Brat je bil poročen, z ženo sta imela sina in ko je bil na poti drugi otrok, ji ni preostalo drugega, kakor da se odseli. Prvorojenec je potreboval sobo. Seveda so ji vsi pomagali. Oče in mati sta ji kupila lepo hiško v urejeni četrti. Njena nova hiša je bila le petnajst minut stran. Nikita je bila vesela, da bo končno na svojem, ob enem pa je to pomenilo tudi, da si bo počasi morala urediti svoje življenje, si prati in kuhati sama. Enaintrideset let je živela lagodno. Ničesar ji ni bilo treba storiti. Hodila je v službo in domov. To pa je bilo tudi vse. Čeprav je bila prijetne zunanjosti, imela je dolge črne lase, nekoliko manjšo postavo in zelene oči, je bila še vedno samska. Njen zadnji fant, se je premislil in raje zaživel po svoje pred dobrim letom dni. Nikita pa se je spraševala, kaj je narobe z njo. Zakaj ji ne uspe obdržati ljubezni? Niti na kraj pameti ji ni prišlo, da najbrž zato, ker je vedno moralo biti vse po njenem, ker nikoli ni upoštevala želja drugih. Ker so bile pomembne le njene sanje, ker je bil vsak napor zanjo pretežak.
Najprej je skupaj z očetom odšla na ogled hiše. In bila ji je takoj všeč. bila je majhna, imela je le eno nadstropje, veliko dnevno sobo, v njej kamin. Za hišo je bil velik vrt, ograjen z visoko ogrado.
»Da, všeč mi je,« je rekla in njen oče si je olajšano oddahnil.
Bil je torek, sredi pomladi, ko je še zadnje svoje stvari znosila iz hiše staršev.
»To ne pomeni, da sedaj nisi več naša. Pridi, kadar hočeš,« ji je rekla mati in si obrisala solzo.
»Saj ne bom daleč. In res je že skrajni čas, da se postavim na noge,« je zamahnila z roko in si nadela brezskrben nasmešek. Kljub svojim letom, jo je bilo strah. Še nikoli ni bila sama, sedaj pa bo kar naenkrat zaživela v tuji hiši. Nihče je ne bo čakal, ko bo prišla iz službe, nikogar v bližini hiše ni poznala.
Premišljevala je, da bi si omislila domačo žival, toda misel je kmalu opustila. Za njo bi morala skrbeti, ji redno dajati hrano, jo voziti na preglede. Ne, domača žival ji je predstavljala preveč dela.
Počasi se je privajala na novo življenje. Kakšnih bistvenih sprememb ni bilo. Mati ji je skoraj vsak dan nosila kosilo. Kadar pa ni utegnila, si je Nikita pripravila sendvič. Kuhanje ji ni dišalo.
Prvi mesec skoraj da ni stopila iz hiše. Imela je polno dela, pa čeprav je skrbela le zase. Naučiti se je morala prati perilo, ga zlikati. Veliko časa ji je vzelo tudi pospravljanje, zvečer pa je raje gledala kak film, kakor da bi odšla na sprehod, ali da bi sedla pred hišo in opazovala njeno okolico. Od začetka ji je bilo res težko. Počutila se je osamljeno, skoraj zavrženo. Toda kmalu se je pričela privajati, ugotovila je, da niti ni tako slabo, če si sam svoj gospodar. Kadar koli je odšla na obisk domov, nikoli se niso kregali. Prej je imela včasih domače do vrha glave dovolj. Neprestano je bil kdo v njeni bližini. Sedaj pa je odšla domov le takrat, ko ji je postalo dolgčas. In njeni obiski so postajali vse redkejši.
Sonce, ki je postajalo iz dneva v dan bolj vroče, jo je počasi zvabilo na vrt. Ko je prišla iz službe domov, je tako vse več časa presedela na vrtu. Brala je knjigo, pričela je urejati mali vrtiček z vrtninami in cvetjem, pokosila je trato, včasih pa je kar tako sedela in opazovala okolico.
S hišo, kjer je stanovala Margot, sta bili ločeni le z majhno živo mejo. Najbrž so se prejšnji lastniki hiše dobro razumeli in tam niso postavili velike ograde. Ko jo je prvič videla, ji je bilo kar malce hudo, da je njena najbližja soseda že starejša ženska. Bila je prepričana, da bosta ostali tujki, razlika v letih je bila prevelika, da bi se spoprijateljili, imeli skupne interese.
Nikita je opazila, da je gospa čez teden sama, vsako nedeljo, pa je bilo pred njeno hišo parkirano polno avtomobilov. Natančneje trije. In kadar je bilo vreme lepo, je mladenič, ki je bil med njenimi obiski najstarejši, zakuril zunanji kamin in imeli so kosilo na prostem. Takrat se je Nikita ponavadi umaknila v notranjost hiše. Bilo ji je nelagodno. Ni hotela, da jo opazijo.
Z Margot sta se spoznali po dveh mesecih, odkar je Nikita živela na svojem. Nekega večera, ko je bila Nikita udobno nameščena na kavču, je pozvonila na njenih vratih. Bila je prepričana, da je kdo od domačih, zato je bila toliko bolj presenečena, ko je odprla vrata. Na njenem pragu je stala soseda.
»V naši soseski je navada, da prišlek pride in se predstavi. Ker tebe ni bilo, sem prišla jaz,« je rekla s prijaznim glasom. »Nikoli se ne ve, kdaj boš potreboval soseda, zato je prav, da se med sabo poznamo!«
Nikita je najprej brez besed stala pred vrati, nato pa se je le domislila in gospo povabila naprej.
Sedli sta za kuhinjsko mizo in Margot ji je izročila domače piškote.
»Margot sem. Pa ti?« je vprašala.
Nikita se je predstavila in ji nalila sok.
Potem sta govorili o povsem vsakdanjih zadevah. Obdelali sta vreme, politiko. Kot bi mignil, je bila ura enajst zvečer.
»Joj, koliko časa te že zadržujem!« je vzkliknila Margot, ko je pogledala na ročno uro. Vstala je in odšla do vrat.
»Ker najbrž hodiš v službo, te vabim jutri po kosilu na kavo,« ji je še rekla in odšla.
Nikiti se je soseda zdela prijazna in zato je povabilo sprejela. Čeprav je bila toliko let starejša, je bila kar prijetna sogovornica.
Res se je naslednjega dne, ko je prišla iz službe in je pojedla sendvič, odpravila k sosedi.
Hiška, v kateri je stanovala Margot je bila ravno toliko velika, kakor njena. Že na zunaj se je videlo, da je Margot pridna gospodinja. Okrog hiše je bilo pospravljeno, cvetlice so bile urejene, majhen vrt, ki je bil na strani hiše, je bil brez najmanjšega plevela. Nikita je odšla po mali verandi in pozvonila na zvonec. Zaslišala je korake. Margot jo je sprejela z nasmehom. »Ravno prav si prišla, voda za kavo se že greje!«
Nikita je sedla na teraso, Margot je postregla s kavo in piškoti.
»Lepo imate urejeno,« je pohvalila Nikita in pogledovala okrog sebe.
»Da, med tednom imam dovolj časa za hišo. Najbrž si opazila, da živim sama,« je rekla zamišljeno Margot.
»Tudi jaz živim sama,« je povedala Nikita.
»Da, toda pred tabo je še vse življenje. Najbrž se bo še marsikaj spremenilo, kajne?« se je nasmehnila Margot.
Nikita je zamišljeno prikimala. Da, nič napačnega ne bi bilo, če bi nekoč spoznala koga, ki bi ji bil podoben.
»Pridi, razkazala ti bom notranjost hiše! Če te seveda zanima,« je rekla Margot, ko sta popili kavo.
Nikita je sledila sosedi. Očaral jo je njen okus za pohištvo. Kakor si je lahko predstavljala, je bila tudi njena notranjost urejena. Dišalo je po čistem. Na kaminu v dnevni sobi je zagledala fotografije. Približala se jim je. »Vaši sorodniki?«
Margot je prikimala: »Da, moji otroci. Sedaj so že na svojem, toda vsako nedeljo me obiščejo. Nedeljsko kosilo je še vedno družinsko kosilo!«
Nikita je opazovala fotografije njenih otrok, Margot pa ji je zraven razlagala: »Moj najstarejši sin Alex je tvojih let. Ima jih trideset.«
Na sliki je bil postaven mladenič, črnih las, plečatega telesa.
»Ločen je. Že drugo leto. Ima hčerko,« je povedala Margot in nato govorila naprej: »Moj drugi sin Mikey ima osemindvajset let. Je pisatelj, uspešen. Poročen, ima dva sinova. In moja šestindvajset letna hči Ann. Še vedno se išče,« se je zasmejala Margot.
Nikita je z zanimanjem poslušala, nato pa se zagledala v moškega, katerega fotografija je samevala v kotu. Na sliki je bil sam. Imel je črne lase, oblečen je bil v delavno obleko, stal je zraven avta, zato je sklepala, da so ga ujeli ravno pri popravilu le tega.
»Je to vaš mož?« je vprašala.
Margot je prikimala: »Da, to je bil moj mož. Pred dvajsetimi leti.«
»Žal mi je, nisem vedela, da je umrl,« ji je bilo takoj žal.
»Saj ni mrtev,« je zamahnila z roko Margot. »Še vedno nekje živi. Vsaj upam.«
»Ste se ločili?« jo je zanimalo.
»Zapustila sem ga, da. Toda to je dolga zgodba,« ji je pojasnila Margot.
Nikiti je bilo žal, da je soseda molčala. Prav rada bi slišala njeno zgodbo, zakaj je zapustila moža. Na fotografiji je deloval zelo simpatično in šarmantno.
Počasi se je poslovila. Še prej pa je obljubila Margot, da jo naslednjega dne ponovno obišče.
In tako sta postali prijateljici. Skupaj sta bili skoraj vsako popoldne. Razen ob nedeljah. Takrat jih Nikita ni hotela motiti, čeprav ji je Margot zagotavljala, da jim ne bi bila v napoto. Toda Nikita je vztrajala. Ob nedeljah je odhajala domov.
Prek Margot se je počasi učila življenja. Najprej ji je povedala svoje strahove, ji zaupala, da ji nikoli ne uspe obdržati moškega. Margot jo je hrabrila, ji pokazala, da svet ni sestavljen zaradi nje.
Nikita je bila kmalu vešča gospodinja. Naučila se je kuhanja, naučila se je skrbeti za rože, za vrt. Margot ji je pokazala vse. Kmalu sta pričeli tudi kositi skupaj. Najprej z izgovorom, da je katera skuhala preveč, nato je postalo vsakdanja stvar. En teden je kuhala Nikita, drugi Margot. Nekega večera sta sedeli na terasi in pili ledeno kavo. Poletje je bilo tu. Nikita je pričela: »Margot, zakaj si ga zapustila?«
»Imaš čas?« je vprašala.
Nikita je zmedeno pokimala.
»Dolga zgodba je. Če te res zanima, ti jo povem,« je rekla soseda.
Nato je govorila, kako sta se spoznala. Bila je mlado, naivno dekle, stara je bila komaj sedemnajst let, ko ga je prvič videla. On je bil tri leta starejši. Pravi lepotec. In zagledal se je za njo. Ime mu je bilo Max. Vsa dekleta so hrepenela po njem, on pa je izbral Margot. Bilo je lepo, bila je zaljubljena in prepričana, da je pravi. Iskreno ga je ljubila in najbrž je tudi on ljubil njo. Postala sta fant in dekle. Živela je le še zanj. K sreči sta bila pametna in Margot je najprej dokončala šolo, šele potem sta se poročila. Pri devetnajstih je rodila prvega sina. Takrat težav še ni bilo. Max je bil izjemen oče. Ukvarjal se je s sinom, kakor malokateri oče. Nato je rodila drugega. Časi so se počasi obračali, postalo je nekoliko težje. Nahraniti je bilo treba štiri usta. Denarja je bilo ravno za sproti. Živela sta v malem podnajemniškem stanovanju, imela dva majhna otroka. Max je delal vse dni. Margot je delala ob dopoldnevih. Nato se je zgodilo. Nekoč je prišla domov. Zaslišala je otroški jok in se skoraj spotaknila on steklenice, ki so ležale po tleh. Otroka sta sedela v kotu sobe in se objemala,, Max pa je spal. Bil je pijan.
Naslednjega dne, ko je prišel nekoliko k sebi, ji je povedal, da je izgubil službo. Jokala sta oba. Bilo ju je strah. Kako bo naprej? Margot ni imela druge izbire, kakor da si poišče dodatno delo. Tudi Max je z vso vnemo iskal delo, vsaj tako je pravil njej. Toda kljub temu, da je delala enkrat več in kljub temu, da so živeli varčno, je denar hlapel. Ni vedela, kam gre, vse dokler ji ni postalo jasno, da Max dopoldneve preživlja v gostilni in da si ne išče službe. Še bolj trdno je poprijela za delo, ponoči opravljala gospodinjska dela in molila, da bo nekoč njene more konec. Slepila se je, ga opravičevala pred otroci in pred sabo. Smilil se ji je, zato mu ni zamerila.
Ko se je rodila Ann, je šele sprevidela, da tako naprej ne bo šlo več. Bila je popolnoma izčrpana. Nekega večera, ko so vsi trije otroci spali, sta sedla za mizo in ure in ure govorila. Max je obljubil, da se bo spremenil. Bilo mu je žal. In res, si je še isti teden poiskal službo. Na vidiku so bili boljši časi. Nekaj mesecev je bilo spet kot v raju. Denarja je bilo za skromno življenje dovolj. Max je bil vesel, dobre volje in vsak večer, ko se je vrnil iz službe, je kljub utrujenosti imel še vedno dovolj energije, da se je za hip posvetil svojim otrokom.
A lepega je bilo kmalu konec. Spet je izgubil službo, spet je zašel na stara pota. Margot je molčala in ga zagovarjala. Pred otroci je skrivala, da je njihov oče pijanec. Delala je od jutra do večera in čakal, kdaj ga bo minilo. Še vedno ga je ljubila, bil je njen mož, otroci so ga oboževali. A porabil je ves denar. Svoj in njen in kot bi mignil, so ostali na cesti. Čez noč. Stali so na pločniku, vsak s svojo culo in se gledali. Odšli so do prve kmetije in prespali na seniku, naslednjega dne pa so morali dalje. Mesec dni so preživeli na cesti, potem pa se ji je nasmehnila sreča. Njena sodelavka jim je odstopila podstrešno stanovanje, ki je bil prej last njene babice. Najemnina je bila minimalna in Margot jo je lahko plačevala. Živeli so v dveh sobah. Kopalnice niso imeli, niti ne tople vode. A še vedno je bila prepričana, da mora družina ostati skupaj.
Ko je bilo nekoč Ann dve leti, je njen prvorojenec Alex pričel obiskovati prvi razred. Naročila je Maxu, kdaj naj ga čaka pred šolo. Bil je njegov prvi šolski dan. Ker ni mogla dobiti dopusta, je po sina poslala moža. Ko pa se je zvečer vračala domov, je z grozo opazila, da njenega sina ni nikjer. Max je ležal na kavču in iz ust mu je tekla slina. Bil je pijan, tako kot vedno. Vsa prestrašena je tekla pred šolo. Njen sin, njen mali otrok, je sedel pri šoli zvit v klobčič in jokal. Bil je sam, popolnoma sam in prepričan, da so ga pustili tam. Sedla je k njemu in le s težavo zadrževala solze. Tisti hip je najbrž prvič zasovražila svojega moža.
Potem je bilo vse slabše. Včasih niso imeli niti za kruh. Če mu ni dala denarja za pijačo, je razbijal po stanovanju. Zato ga je raje odpravila na cesto z nekaj denarja v žepu. Otroke pa je poskušala zamotiti, da so nekako pozabili na lakoto.
Ko jih je dala spat, je ure in ure presedela za kuhinjsko mizo in tuhtala. Ni vedela, kako naprej. Bala se je živeti sama. Le kaj bo brez njega? Kam naj gre?
Ko je bilo Ann tri leta, jo je nekoč odpeljal na igrišče. S sabo je vzel liter vina in sta šla. Potem je v svoji pijanosti pozabil, da je Ann le še mala deklica, ki potrebuje občutek varnosti. Posadil jo je na gugalnico in poganjal tako močno, da je jokala od groze. Ko ni več zdržala, se je spustila in padla na tla. Iz glave se ji je ulila kri. Max je zamahnil z roko in ji velel, naj drži roko na rani. Odmajal se je do doma. Margot je zakričala od groze, ko je uzrla svojo hči. Max pa jo je tolažil, da je le praska. Tekla je do bolnišnice, ki je bila oddaljena eno uro stran, v naročju pa je stiskala otroka k sebi. K sreči ni bilo sile, Ann je dobila le nekaj šivov. Lahko pa bi se končalo slabše.
»Najbrž je bila pika na i, ko je zažgal naše malo stanovanje,« je povedala Margot zamišljeno.
Nikita jo je brez besed poslušala.
»Ann je bilo pet let. K sreči je bil sam doma. Sinova sta bila v šoli, jaz na delu, Ann pa pri sosedi. Ker ga je zeblo, si je hotel pogreti vino. Pa je nanj pozabil in ostali smo brez vsega. Takrat sem videla, da ni res. Ni res, da je treba včasih potrpeti. Življenje je samo eno in svojim otrokom sem naredila že dovolj slabega, ko sem tako dolgo vztrajala. Noben otrok, ne bi smel odraščati v takšnih razmerah. In danes, ko je vse za mano in poslušam, kako ženske vztrajajo v takem zakonu, vem, da so krive same. Nekoč bodo njihovi otroci zrasli in takrat bodo šli do njih in rekli: Mati, ti si kriva. Lahko bi kaj ukrenila, pa nisi. Nisi odšla, ostala si tam, čeprav bi nam bilo bolje brez njega!«
»In kam si odšla potem?« je vprašala Nikita.
»Še sam nisem vedela, kam naj grem. Nisem imela kam. Toda, ko sem tistega dne prišla iz službe in sem videla, da nam je stanovanje zgorelo, sem bila trdno odločena, da ga zapustim. Pograbila sem otroke in ga pustila tam. Saj najbrž niti ni vedel, da odhajam. Najbrž je ugotovil šele takrat, ko se je streznil in ni imel denarja za pijačo.«
»In potem?« je vprašala Nikita.
»Potem sem si vso pot, ko sem hodila brez cilja, dopovedovala, da bom brez njega lažje preživela. Če sem živela lahko v takšnih razmerah, potem bom brez njega imela bogastvo! Zapil je ves denar, plačevala sem najemnino, skrbela za otroke. Zakaj ne bi pustila težkega bremena za sabo. Saj je bil le breme! In ko sem uvidela to, sem vedela, da grem na boljše in ne na slabše. In vedno se najde rešitev, vedno!«
»Si dobila stanovanje?« je zanimalo Nikito.
»Da, seveda sem ga. Si že kdaj slišala, da bi katera mati samohranilka ne dobila pomoči? Ne, to je le v naših glavah. Če hočeš pomoč, jo dobiš. Le pri sebi moraš počistiti. Nikomur niso vrata zaprta, nikomur, ki tega noče. Dobila sem stanovanje, brezplačno. In potem sem videla, da je življenje lepo. Rešitev je prihajala sama. Takoj, ko sem storila korak, za katerega sem menila, da nimam dovolj poguma in moči, so se stvari pričele obračati na bolje, mnogo bolje. Bila sem prepričana, da mi bo uspelo in zato mi je.«
Nikita se je naslonila nazaj. Najraje bi jo objela. Toliko poguma, toliko žrtvovanja. »Res si dobra,« je rekla.
»Ne, nisem. To bi morala storiti že davno. Namesto, da sem si zatiskala oči in dovolila, da so otroci prenašali takšno življenje v najobčutljivejših letih, bi morala ukrepati že prej.«
»Še vedno si ukrepala. Nisi ostala. Torej si zmagala. Kaj pa tiste, ki vse življenje ostanejo?«
»Ne vem. Ne vem, zakaj ostajajo. Najbrž se smilijo same sebi. Meni se nikakor ne. Zato, ker so za svoje življenje krive same in nihče drug. Še hujše zločinke so, kakor njihov partner, ki pije. Alkohol je bolezen. Če se noče pozdraviti, je njegov problem. Nikakor pa ni problem otrok, da morajo vse to opazovati. Za to so krivi starši, ki ne ukrenejo ničesar.«
Nikito je zmrazilo ob teh besedah. Gospa Margot je resnično obtoževala žene pijancev. Saj navsezadnje je imela prav. Ona je vedela, kako hudo je to in naredila je korak k lepem življenju, zato je mogoče imela pravico obtoževati. Mogoče.
Vsekakor se je Nikita tistega večera zapomnila. Premlevala je besede sosede in ugotovila, da se nekatere tičejo tudi nje. Sicer nikoli ni imela problemov s pijačo v družini, toda če je pogledala površinsko, je tudi ona na nek način spala. Prav tako, kot žene pijancev.
O njenem možu je ni več spraševala. Niti ji Margot ni več razlagala. Ona je nanj na nek način pozabila in kakor je sama rada povedala, je nosila v srcu trenutke, ko sta bila še srečna. Ampak, tistega človeka, ki ji je nudil le srečo in ljubezen, ni bilo več. Zamenjal ga je nekdo drug, ki ga Margot ni hotela več srečati in tako je ostalo.
Nikita je pričela hoditi ven. Nekajkrat je odšla v kino. Sama je odšla na izlete, plavati na bazen, v gore, celo na kosilo v restavracijo. Ni je motilo, da je sama, bila je prepričana, da bo njen čas prišel.
Margot ji je celo priskočila na pomoč. Predstavila ji je svojega najstarejšega sina Alexa. Skupaj sta preživela večer v kinu, nato odšla na pijačo. A na koncu ugotovila, da pač nista za skupaj. A da ne bi preveč razočarala Margot, sta postala prijatelja. In ravno iz tistega prijateljstva je prišla ljubezen. Ne med njima, ampak med njo in njegovim prijateljem. Nekoč ga ji je predstavil in iskrica je preskočila.
Nikita in Mark sta bila ustvarjena drug za drugega. In še danes, ko sta skupaj že tretje leto, se Nikita včasih nasmehne. Res je lepo imeti dobrega soseda. Margot si je lepo uredila življenje, postala odgovorna za svoj srečo in kanček njene sreče je zadelo tudi sosedo. Da, malce je k vsemu pripomogla tudi njena pripoved.
