Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Ivan Hribar; Spomini 1, 2
Slovenska matica, 2022
Delo slovenskega politika, gospodarstvenika, kulturnega in javnega delavca Ivana Hribarja (1851–1941) je za Slovence izjemno pomembno. Vse njegovo življenje je bilo posvečeno gospodarskemu, kulturnemu in političnemu razvijanju slovenske samobitnosti. Njegovi spomini so tako polni izjemno pomembnih in danes malo znanih dejstev o obdobju, ki ga opisuje. Poleg tega pa so napisani v zanimivem in tekočem jeziku z izrazito osebno noto, tako da pritegnejo tudi današnjega bralca in mu pomagajo obuditi slovenski zgodovinski spomin.
Delo je napisano v dveh obsežnih knjigah; prvi del je kronika, drugi del pa je podobno pisanju potopisnih črtic, vanje je vpletal manj važne epizode, ali odlomke pomembnejših dogodkov iz javnega življenja, posebej županska doba. Naslanja se na dokumente, pisma, spomenice, članke, akte ljubljanskega magistrata in raznih oblasti. Obsežno je tudi poglavje o usodi Koroške po prvi svetovni vojni. Nekatere stvari je dokumentiral, druge pa opisal zgolj iz spomina. Drugo knjigo je avtor začel pisati oktobra 1927. V njej je spremenil način pripovedovanja tako, da je deloma dal kritično obeležje dogodkov, deloma pa bralcu omogočil vpogled v njegovo notranjost. Delo osvobojevalne dobe je bilo tako intenzivno, dogodki, ki so temu delu sledili tako znameniti in za usodo našega naroda tako odločilni, da se bralec ne more osvoboditi ne radostnih in ne tegobnih občutkov.
Ivanu Hribarju med slovenskimi politiki pripada zelo pomembno mesto; predvsem je želel iz našega glavnega mesta ustvariti moderno mesto, pravo središče Slovencev z osrednjim izobraževalnim središčem, univerzo. V njegovem času so v ospredju politiki, književniki; Ivan Tavčar, Anton Koder, Fran Šuklje, škof dr. Mahnič, Fran Detela, novinar Lipe Haderlap, Janko Kersnik, Fran Maselj-Podlimbarski, Jakob Sket in mnogi drugi.
Hribar je bil rojen v Trzinu, prvo šolo je obiskoval v Mengšu, sredi šeste šole je izstopil zaradi sporov z delom profesorjev, tako je končal svojo formalno šolsko izobrazbo, delal v banki Slaviji, kasneje je bil generalni zastopnik banke v Ljubljani, postal je politik in gospodarstvenik, pisatelj in prevajalec. Deloval je v različnih slovenskih društvih, kandidiral je v ljubljanski občinski svet. Med drugim je bil ljubljanski župan (1896-1910), častni meščan, ki je iz Ljubljane naredil moderno mesto, deželni in državni poslanec, član osrednjega odbora Narodnega veča v Zagrebu, predsednik Narodnega sveta v Ljubljani, član vrhovnega zakonodajnega sveta, častni doktor ljubljanske univerze (1941).
Čeprav je zelo rad potoval, je bil silno navezan na slovensko zemljo, doživel je mnogo uspehov in časti, pa tudi veliko udarcev in porazov. Na prvem mestu je bila Hribarju kultura, slovenska univerza, narodna galerija in akademija. Tudi sam je izdal zbirko pesmi Brstje, v Ljubljanskem zvonu so bili objavljeni njegovi prevodi pesmi iz francoščine in italijanščine.
Glavno njegovo delo pa so Moji spomini v štirih knjigah.
Spoštovani bralci,
več si lahko preberete v Hribarjevih Spominih, ki so izšli pri Slovenski matici.
