Na cvetu magnolije jutranja rosa.
Kje so že časi, ko hodila sva bosa,
ko sva trdno se za roke držala,
ko sva s pogledi obljube si dala?
Jutro, kot vsako, po tebi diši.
Iz tvoje skodelice se več ne kadi.
Vonj po čaju me nate spominja.
O, čas, ta prekleti, zakaj vse spreminja?
Dan za dnem mi bolj je težko,
čas pa ne zdravi – a so rekli tako.
Dan ko preklinjam v blazino kričoč
in teža večera krepi svojo moč.
Brez tebe gledam sončni zahod,
kmalu, prav kmalu odšel bom od tod.
Tam, za oblakom, se bova ljubila,
za lokom mavrice se bova skrila.
