V roke mi je prišla zbirka kratke proze z naslovom Vedrinke.
Ustvarile so jo zanimive avtorice in en avtor. Nekatere sem poznala, druge spet sem spoznavala v zgodbah, kjer so se me dotaknili njihovi spomini in življenjske izkušnje.
O Vedrini in Vedrinkah je zanimivo napisal Marjan Pungartnik:
Osemnajst avtorjev, od tega sta dva moška in šestnajst žensk. Hej, kaj se dogaja?! Nova moda pisanja kratke proze – ženske kratke proze. Bodo tudi tukaj ženske prevladale?
Zbornik Vedrinke je poln stvari, ki jih mlajši skoraj ne vidijo, če pa zvedo zanje, zamahnejo z roko in rečejo – eh, spomini!
A ni tako. Ni le poseg v neko preteklost. Je zgodba, ki osmišlja naše življenje. Je kakor pogled lovilca valov na oceanu, ki z drhtenjem v srcu beži pred velikansko nakopičeno gmoto vode za sabo in čaka, da pride na mirno plitvino.
Tudi tokrat so se me dotaknile zgodbe Vlaste Črčinovič Krofič, prav tako njene slike.
Nekaj posebnega je tudi naslovnica Milene Nemec Mimi.
Zbirka Vedrinke, kratke zgodbe, v katere se je vredno poglobiti.
Prijetno branje, drage bralke, dragi bralci.
