Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Egon Bondy; Invalidna sorojenca
Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2017
Roman Invalidna sorojenca, ki ga je Egon Bondy, rojen kot Zbyněk Fišer, ki je bil češki pisatelj s plodovitim in izrazitim ustvarjanjem v poeziji, prozi in filozofiji, ena vodilnih osebnosti praškega podzemlja znotraj komunistične Češkoslovaške, dokončal februarja 1974, v obdobju najturobnejše normalizacije, in je do žametne revolucije krožil v obliki ilegalnih izdaj (samizdatov in eksilske izdaje založbe Sixty-Eight Publishers iz leta 1981). Invalidna sorojenca je eno najpomembnejših del sodobne češke proze. Napisan je v znanstvenofantastičnem podžanru distopije in se v marsičem navezuje na Orwellov roman 1984.
Knjiga je veljala za »biblijo« češkega undergrounda, ki je v njej prepoznal svoj alternativni življenjski slog in zavestno odločitev za obstranstvo oz. namerni izstop iz politiziranega mainstreama, pa tudi posmeh potrošniškim idejam policijske države, predvsem pa cenil rahlo parodiranje znanstvene fantastike, v katero so organsko vpletene filozofske teme. Danes se roman seveda bere nekoliko drugače, a je dovolj nadčasoven, da nagovori tudi nas. Avtor namreč obravnava duhovno in ekološko krizo, v kateri lahko prepoznamo realnost sodobnih totalitarizmov, ter premišlja o ekologiji, družbi, človeški n(a)ravi in analizira revolucije, pri čemer se sprašuje, zakaj družba po revoluciji znova zdrsne v stare tirnice.
Zgodba se dogaja okoli leta 2600 na koščku kopnine, ki jo polagoma preplavlja brozga z odpadki, ostalimi za prejšnjimi generacijami. Družbo, v kateri živita glavna junaka, sorojenca A. in B., sestavljajo častniki, njihovi pobebavljeni podrepniki, imenovani prizadeteži, navadni državljani, ki nekritično upoštevajo ustaljeni red, in invalidi – skupina, nastala iz intelektualcev, ki jih je socialistična družba izločila. A. (Bondy) je živel skupaj s sestričnico B. (Julia), imata istega očeta in različni materi, … v bifeju je popil pivo ali dve, ko je prišel domov, sta se z B. ljubila, bila sta srečna v svojih tridesetih. Še zgodaj spomladi sta se sončila na soncu, poznata se od nekdaj. Vstopila sta v čoln in se odpeljala proti otoku, kjer je skupina ljudi. Jedla sta in poslušala o stvareh, ki jih nista vedela, poslušala sta orkester, vsi so plesali. Kaos zvokov je bil podoben tuljenju mamutov v paritvenem obdobju. A. ni razumel naravne modrosti staranja, in tako je v tem videl le nedoumljivo iracionalen izraz nedoslednosti. Invalidni upokojenci so bili nenehna tarča groženj in pravi strelovod za javno mnenje.
Velemesto in ljudje v njem so polagoma postajali samo to, kar so bili za pračloveka pragozd in živali v njem. Živeli so od njih, a niso živeli z njimi, temveč nad njimi. Začela se je vojna, med bombandiranjem je gorelo mesto …
- – sestričnica je ugotovila, da je noseča in ob koncu se rodi punčka Tereza. Imeti otroka ali ne imeti otroka, je razmišljala. Če bi bil drugi moški, ne A., ne bi razmišljala. Civilizacija propada, tudi A. je prepričan, da mora propasti.
Na koncu romana lahko beremo verze: »Mrtvilo nad pokrajino lebdi … Metulji so le še spomin v knjigah starih … Kaj je zemljo zlo naredilo? Po pobočjih navkreber cmoka ilo to za tvoje klavnice je povračilo. Človek zdaj ti ni rešitve in na nebu pa je zmrznjen sij …«
Čeprav je avtor uporabil tradicionalno shemo romana anticipacije, je njegova pripoved groteskna, do absurda pritirana slika konsolidirane družbe. Medtem ko se je večina prebivalstva odpovedala potrebi po svobodi in uteho išče v udobnem potrošništvu, invalidi živijo predvsem bogato duhovno življenje. A učinki tehnološkega napredka in dogmatične diktature, zaradi katerih se je izgubila zavest o zgodovinski kontinuiteti, niso zaobšli niti invalidov. Pogubne moči obče pozabe se še najbolj zaveda A., ki se ji upira s študijem in pisanjem, B. pa ustvarja z likovno govorico, s slikanjem in pletenjem.
Človek lahko v ustvarjalnosti kot snovanju biti najde neskončen vir moči – in prav to je tisto, kar gore (ali vode) premika.
Gre za delo, ki ima prav gotovo poteze generacijskega pisanja, ki vzpostavlja povsem nove narativne koordinate in ki mu delno lahko pripišemo oznako theory fiction. Čeprav je besedilo plod specifičnih družbenozgodovinskih okoliščin, pa ostaja aktualno, tako zaradi ponovno obujenih idej o spremembah družbenega sistema kakor tudi zaradi krepitve ekološke ozaveščenosti.
Spoštovani bralci, roman Invalidna sorojenca je izdala založba Kulturno-umetniško društvo Police Dubove.
