MGL; Leta
Annie Ernaux
Režiser: Jaša Koceli
Avtorica odrske priredbe in dramaturginja: Eva Mahkovic
Igrajo: Mirjam Korbar, Karin Komljanec, Nina Rakovec, Ela Potočnik AGRFT, Klara Kuk
Dramska predstava je ustvarjena po romanu Leta, ki je v Franciji izšel leta 2008 in pri nas leta 2010, je avtobiografsko delo francoske pisateljice Annie Ernaux, v katerem kronološko opisuje svojo življenjsko pot od rojstva leta 1940 do začetka 21. stoletja. Annie Ernaux, francoska pisateljica, profesorica književnosti in Nobelova nagrajenka za književnost. V slovenščini je na voljo ena sama njena knjiga; sicer pa jih je napisala čez dvajset, predvsem avtobiografske vsebine.
V tej nenavadni avtobiografiji avtorica spretno prepleta povsem intimne zgodbe z zgodovinskimi dogajanji v Franciji, Evropi in svetu, obravnava avtoričino življenje od rojstva – 1. septembra 1940 do prvih let novega tisočletja, vključila je motive in odlomke iz drugih del. Vse igralke, ki so na odru, odlično predstavljajo Annie Ernaux, obenem pa so izkušnje, ki jih podajajo, skupne ženskam iz drugega okolja in drugih generacij. Veliko vlogo v romanu ima ženskost; ženska, ki je zasenčena z moškim (…«moški je prepričan, da ženska ne zmore »scati« stoje, torej je njeno mesto zadaj, daleč za moškim«), – materinstvo in ustvarjalnost se zdita nezdružljiva, več ji pomenijo svobodna zveza, da bi ženska s pomočjo tabletke postala svobodna, tako kot so svobodni moški, a pari so imeli od nekdaj višji družbeni status kot samski… «Ženska brez moškega je kot riba brez kolesa …«; bančni račun, hladilnik z zamrzovalno omaro, štedilnik, pomivalni stroj; to so bila šestdeseta …. Beatli so oznanjali čisto veselje…, njo pa je bilo strah, da bi živela, ne da bi se življenja zavedala; raje se je odpovedala vsemu (ločila se je, čeprav ima dva sinova), ob čemer bi se ji strlo srce, če bi to po naključju zgubila.
Junakinjini spomini nas potegnejo v vrtinec prizorov iz francoskega sveta in zgodovine, v nas obudijo pomembne mejnike in nas popeljejo od Stalinove smrti do Chiracove nesrečne ponovne izvolitve, od tranzistorja do predvajalnika MP3 in nenazadnje od črno-belih fotografij z zlatim obšitkom do videokasete in nepregledne množice digitalnih trenutkov, ujetih v trebuh računalnika. Obdobja povežejo s pesmimi, ljudi z načinom oblačenja (hlače na zvon), politiko s pomembnimi prelomnicami in generacije z družbenimi gibanji, pri čemer pripoved ves čas spreminja naravo iz zasebne v kolektivno. Medtem ko se njena mama navdušuje nad najnovejšim čudesom tehnike – pralnim strojem –, pa Annie začne odkrivati svoje telo. Odnos do telesa kot nedoumljive mešanice sle, užitka, sramu in bolečine je tema, ki prežema vsa obdobja njenega življenja – od prvega bolečega spolnega odnosa s starejšim moškim in osvobajajočega obdobja študentskih let do travmatičnega ilegalnega splava, saj je Francija pravico do splava uzakonila šele leta 1970. Tako sledimo Annie v iskanju intimne in tudi družbene identitete ob praznini njenega zakona, rojstva dveh sinov, bremen materinstva, ločitve, obsedenosti z mlajšim ljubimcem, dokler se leta 2006 ne utelesi kot samozavestna ženska in pisateljica, ki poplesuje skozi spomine in išče takšen jezik, ki bi zaobjel vso kompleksnost človeškega bivanja in ohranil koščke spominov pred neusmiljeno poplavo pozabe.
Dramaturginja je po njeni oceni pripravila zanimiv prečni prerez skoraj stotih let 20. stoletja.
Gledalci smo predstavo pospremili z velikim aplavzom!
Predstavo sem si ogledala Maja Drolec.
