Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Janez Simonič; Ampak napisati moram knjigo
Kulturno-umetniški center Maribor, 2025
Janez Simonič (Novo mesto, 1991). V njem je dolgo tlela zgodba, ki jo želi napisati v več delih, leta 2017 je končno začel pisati svojo zgodbo z naslovom Ampak napisati moram knjigo, a se je odločil, da bo to naredil na rahlo drugačen način. Nadaljevanje se nahaja v romanu Ampak dokončati moram zgodbo (2025). Simonič je velik ljubitelj nogometne taktike, zanima ga tudi politika, s katero se je v času pisanja svojega prvenca tudi bežno spogledoval.
Roman Ampak napisati moram knjigo prepleta življenje pisatelja z epskim fantazijskim svetom, kjer volčji otrok, njegovi prijatelji ter skrivnostni Ianstern odkrivajo pogum, prijateljstvo in boj za svobodo. Zgodba raziskuje osebne strahove, ustvarjalni proces in preplet realnosti ter fantazije.
Roman se začne z vožnjo poraženih v vojni do rudnika. Opisuje življenje mladega pisatelja, ki v svojem romanu opisuje nadaljevanje vojne v pravljičnem svetu. Mladi pisatelj David, ki je preživel invazijo na Evropo, študira na fakulteti za pisanje svoje fantastične zgodbice z naslovom Praprotni list. Sluti, da jih čaka usoda poraženih, da jih čaka nekaj slabega; zgodovinski dogodki zaznamujejo tudi njegovo pravljico. V Evropi je bila besedna vojna med LGTB gibanjem in krščanstvom. Na vlaku proti Laibachu je tudi Avstrijec Martin, s katerim sta se borila skupaj v vojni, poleg njega pa tudi njegova ljubezen Liljana in še nekaj ostalih soborcev in sotrpinov. Glavni lik nikomur ne pripada; ne komunizmu, ne LGTB revoluciji, ne islamu, ne generaciji identitete. Želi napisati pravljico o volčjem otroku, ki je odraščal med volkovi, vaški fantje so ga večkrat pretepli. Z Aladorske pečine so zmetali na stotine kosti, kajti volkovi so bili krivi za vse, kar se je slabega zgodilo. Gospod in gospa Finžgar sta lepo skrbela zanj. David Luka (volčji otrok) živi z lokom in puščico.
Pisatelj bi rad spet tako kot v prvem in drugem delu pisal v miru, vendar ga zgodovina ziblje sem in tja, opisuje usodo Olafa, ki je v Neukromanijanu, prestolnici Pareje, kjer se sooča z dejstvi iz vojne, ki jo je doživel kot otrok, Olafova domovina je ogrožena, ne more se odcepiti in postati samostojna. Olaf beži iz nje. Medtem mladi pisatelj išče način, kako bi se ognil zaostritvi političnih razmer v državi, ne da bi bežal stran od odgovornosti. Končuje izobraževanje in išče načine, kako bi se dostojno preživljal, da ne bi trpela njegova svoboda. Medtem opisuje boje Olafovih rojakov za svobodo njihove vojvodine, ki je razglasila samostojnost. Olaf spoznava ljubezen in v gozdu spozna medvede. Legenda govori o tem, če imaš na kresno noč v čevlju praprotni list, lahko slišiš govorico živali. Kmalu bo mladi junak edino upanje za narod, ki hrepeni po svobodi.
Williamova koalicija nadaljuje boje za osvobajanje ljudi proti Kralju – Cesarju tretjemu in Luninemu božanstvu, ki napada ljudi pod luninem krajcem. Volčji otrok hodi po blatnih poteh do tam, kamor mu je svetoval Ianstern. Pride v vas Mesečnika in nato pride v mesto, kjer se izobražuje. Ianstern še vedno bdi nad dogajanjem v pravljičnem svetu, volkovi pod vodstvom Simollnerja pa se borijo proti kačam in ostalim nadlogam Aladorja, ki si želijo pokoriti ves pravljični svet.
«Simollner in Pie sta premagala vse ovire in uničevala kače…«
Iz knjige
Ianstern bo ponovno umrl in ponovno preživel. Modri in rdeči orel se bosta videla in ne bo več praznih obljub na nebu.
Volčjega otroka je bolela glava. Spet je sedel v baraki in bral iuridiko o neznosnosti ajzen. Sedaj so morali strmeti v nove naprave, kjer se jim je sproti prikazovalo besedilo predavanja. Profesorica je govorila in obročki so se premikali po žici. Za vsako njeno besedo na č, štirikrat premik. A enkrat. Davidu Luki se je bledlo od vseh teh črk in besed. Čas, čaj, čar, račka, čas, brezčasnost. Volčjemu otroku se je bledlo.
Spoštovani bralci, roman Ampak napisati moram knjigo je izdala založba Kulturni center Maribor.
