Maja Drolec: Mnenje o pesniški zbirki
Ksenija Šešerko; Izza megle
Kulturni center Maribor, 2026
Ksenija Šešerko (Maribor) objavlja v literarnih revijah Mentor, Vzajemnost, Ventilator besed in Lovec ter v številnih zbornikih. Pri Založbi Kulturni center Maribor je izdala štiri knjige za otroke: Zgodbe iz babičine skrinje (2020), Še ene zgodbe iz babičine skrinje (2021), SOS za živali (2023) in Uganke za vse letne čase (2024), roman za odrasle Zbornica (2021) ter zbirko kratke proze Sledi (2025). Nagrajena je bila za pesniško zbirko Izza megle (2026).
V pesniški zbirki Izza megle (60 iskrenih in čustveno nabitih pesmi) se pesnica zazre vase in ugotovi, da je smisel življenja nenehna rast in zorenje. Odšla bova naprej kot eno, življenje bo nadaljevala v dvojini. Domovina ji pomeni varen pristan. Mir, o miru v sebi piše in rada bi živela brez ponorelega sveta, a je teža vsakdanjika prevelika. Stopam tiho, da me smrt ne opazi, tu izrazi željo po lepih trenutkih – brez strahu.
Pesnica skozi življenje stopa kot teče reka, ki se ne ustavi ob nobeni oviri, le približuje se izlivu (Kot reka). V svojih željah kroji navidezno obleko, in to so njene želje (Obleka iz besed). Veliko besed je izgovorjenih, a želje se ne uresničijo, včasih se ji oblaki rogajo, potem pa najde moč prednikov in živi dalje (Ona). Le v sanjah poletí, poje, se srečuje s tistimi, ki so že odšli in živijo v spominih (Sanje)….«Sanjamo o neizživetih strasteh, v vrtincu želja, ki spolzijo…« Čuti potlačenost, ubili so ji ustvarjalnost, v svetu ni sočutja, ne ljubezni (Pikova dama). Na svoji poti je prestopila meje in ovire in odprlo se ji je še več sveta in svobode (Pot). Ko piše prijateljici pismo, hodi ob morju in prisluhne valovanju, ki je kot pesem, ki pošilja pozdrave (Pismo prijateljici) …»Hodim ob morju, poslušam valove in gledam, kako potujejo v večnost, v neizbežno neskončnost.« S prijateljico popije kavo in prisluhne njeni žalostni zgodbi, ponudi ji roko, kot to počnejo prijatelji (Prijateljstvo). V temi se človek sprašuje, kaj sledi, ko pa svetloba razpara temo, vsi dvomi izpuhtijo (Ob mraku). Starec sedi pod figovcem, življenje polzi v daljavo, nobenega pričakovanja ni več (Razpotje). Kako hitro mineva čas, v katerem je polno neizpolnjenih obljub (Čas). Z oknom se zapremo v svoj dom – v svoje spomine (Okno). Ko Sneguljčica opazuje svoj dom, v katerem se kopičijo stari predmeti, prah, si misli, če bo dodala še enega palčka, bo pravljično število (Sneguljčica). Kaj vse mora potrpeti žena, ko se podreja možu in o čem je nekoč sanjala (Spoznanje). Oče ji je ustvaril pravljico, ko je naslikal breze (Očetu), mamo še vedno čuti v jabolčnem zavitku, v toplem kruhu, pletenem puloverju, v šepetanju pomladi (Mami). (Ivanjščice) so znanilke ljubezni v pozni pomladi. V jutranji rosi, ko zažgolijo ptice, upamo v čudeže (Ko…). Kot naplavine na obali se nam globoko v spominu zasidrajo najbolj žalostni, a nekoč, ko bomo dovolj močni, bomo vse naplavine odvrgli in živeli le z lepoto pridobljenih zakladov (Naplavine). Vse življenje upamo, da nas bo objel mir, kajti preživeli smo več odtenkov žalosti (Občutenje). Samo s pomočjo prijateljstva posije žarek upanja (Moč prijateljstva). Upanje v svetlejši dan po noči, ki ji vzbuja negotovost, strah in žalost (Mesečina). Najlepše trenutke pesnica preživi v naravi, kjer se sprehaja bosa v miru, sliši samo petje kosa (Meditacija). (Lovilec sanj) – sanjamo neizživete strasti v vrtincu želja. Nemi kriki na pomoč so najglasnejši, spremlja jih vitje prstov in drhtenje ramen. Tukaj sem. (Krik na pomoč). Katedrala miru ob mogočni bukvi, ko zasluti, da bo še vse dobro (Svetišče). Bo sonce uspelo predreti vso to meglo, ko se v telesu nabira teža nesnage (Izza megle). Njena katedrala je gozd (Moja katedrala), kjer se tke sreča in zdravje. (Misel) se te lahko dotakne in že odleti drugam, lahko pa trešči vate in zamegli razum. Kadar začutiš toplino objema, se je oklepaš in upaš, da bo večno s teboj.
Pesem življenja teče brez not, drug drugemu si pomenita vse (Midva). Čeprav oba sivolasa, je ljubezen mlada (Spomin). (Rada bi napisala pesem) o cvetju, pticah o vrisku deklic, o morju, o poljubu, o ljubezni, a vse to je že napisalo življenje. (Ti si moje drevo) – ko stopata rahlo upognjena z roko v roki. (Trepet metuljevih kril) kot jutranji žarek in krik galeba, njuno življenje ob barvah poletja, jeseni, lahen trepet metuljevih kril je slutiti tudi globoko pod ledenim oklepom. Imata jabolka, ki dišijo po sreči v dvoje, so vznemirljiva, kakor dajanje, in opojna, kakor prejemanje (Paris nima dileme). On ji nudi ljubezen, oporo in srečo (Ti). (Impresija) pesem je njuna ljubezen, bližina, ki spaja.
Domovina; ena in edina, varen pristan. (Dom) Razpela je krila in odšla od doma, a domotožje jo je pripeljalo kot nevidne niti nazaj v domači pristan. Razmišlja o rojstnem kraju, domači hiši, maminem kruhu, rožah na oknih (Studenci). (Moje Pohorje) Sanja o Pohorju, zibelki brezpogojnega miru. Kraj, ki podnevi utripa prehitro, da bi ga slišali (Na Lentu). Kot da bi stala na strehi sveta (Vojskarska planota), kjer brezovi logi drhtijo v vetru.
Mir v sebi, brez ponorelega sveta…pesnica bi rada živela brez ponorelega sveta, a je teža vsakdanjika prevelika. Vse človeštvo potrebuje življenje obarvano z mavrico (Siva pesem), ne vsakdanjega alarma, strahu in obupa. Zemljo bo posesala luknja požrešnosti. Vrnite vrtnice na lica otrok! Igre na tablicah ubijajo, ljudje ubijajo košček zemlje. (Pozabljen) – na betonu leži pozabljen medvedek. Naši očetje so garali, da bodo njihovi otroci živeli v svobodnem svetu. A danes je ta svet ponorel, čeprav smo vedno upali, da ne bo (Veš, oče) Na vrhu drevesa se šopiri črna vrana in grabi, vendar ne ve, da je moč v koreninah, ki držijo svet (Na drevesu sveta). Tudi (Robotka) bi rada našla sanjsko, idilično naravo in človeško bližino, a ji kar hitro spremenijo program. Vse prošnje za lepši svet so zaman, saj črni krokar molče čaka (Prošnja). Mir v svetu si želimo vsi (Pozejdonov srd).
Stopam tiho, da me smrt ne opazi … Pesnica si želi lepših trenutkov, življenja brez strahu (Tiho stopam). V jutrih s soncem je vse lepše (Jutra). Jeseni samo listje prelestno šelesti, vse ostalo je ovito v moraste sanje (Jesen v molu). V starosti je tako kot z jesenskim, deževnim dnem; ne moremo jim ubežati (Vmesni čas). Ona je osamljena potem, ko njega ni več, če bi bil, bi skupaj gledala sončni zahod (Odtenki samote). …«Na cvetu magnolije jutranja rosa. Brez tebe gledam sončni zahod.« Še hodi po njunih poteh, a se zaveda, da v samoti ni pesmi za dva (Pesem za enega). Ob mamini izgubi se zave, da s krikom ne moreš zadušiti žalosti, žalost ti ne pomaga do odrešitve, do odpuščanja za zamujen trenutek (Jutri). Zelo ga pogreša (Dan za dnem), vonj po čaju jo spominja nanj. (Sončni zahod) – Starec lahko le sanja, saj so sanje zastonj, njegov sončni zahod ni več poplesavanje barv.
Na platnicah te čudovite pesniške zbirke je zapisano: »Avtorica se pogumno spogleduje z različnimi pesniškimi oblikami, od klasičnih do svobodnejših, pri čemer prepleta prvoosebno izpoved z opazovanjem drugih, ustvarja sinestezije in raziskuje notranji svet človeških čustev. Pesmi nastajajo v času socialne izolacije in ponujajo bralcu možnost sočutja, premisleka in notranjega odziva. S svojo izvirnostjo, drznostjo in občutljivostjo zbirka odpira prostor za razumevanje strahu, hrepenenja in vsakdanjih izkušenj ter bralca vabi k poglobljenemu potapljanju v pesniško vesolje.«
Spoštovani bralci, pesmi z naslovom Izza megle so bile izdane pri založbi Kulturni center Maribor.
