Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Nicole Flaterry; Nič posebnega
Prevedla Anja Radaljac
Litera 2025
Nicole Flattery(1986) ena najvidnejših irskih pisateljic mlajše generacije. Roman Nič posebnega vzpostavi kot presunljiv laboratorij, v katerem raziskuje, kaj vidimo, ko pogledamo z druge strani. S posluhom za notranji svet nastopajočih ter pričaranjem specifičnega umetniškega prostora v specifičnem zgodovinskem obdobju se pred nami izpiše roman, ki nudi nov pogled na vprašanje produkcije umetnosti, spola in razreda. Njen prvi roman je (Show them a good time), Nič posebnega je njen drugi roman.
Mae je glavni lik romana Nič posebnega, mama ji je kot majhni deklici brala knjigo o kmetiji, oče ji ni nikoli bral, ker ni bil pameten, mama niti ni hotela, da se kdaj spoznata, zato ga Mae ne pozna. Mama je bila alkoholik. Takrat je zamenjala kravo z ovco. Mae jo je imela rada…«Rada sem bila blizu njenemu mehkemu obrazu, njeno čelo se ji je nežno mrščilo, njen dah je bil mehak, ko mi je na uho šepetala laži…« Ko je bilo Mae sedemnajst let, je pisala v studio, da bi se zaposlila, kajti želela se je osamosvojiti čudaške mame in njenega partnerja Mickeya, ki je snemal in popival z mamo. Mama je do Mae čudaška, sprašuje jo o spolnih izkušnjah, šele po Mickeyevi smrti se mama zdravi alkoholizma, živi v domu. (2010)
Mae ima dobro prijateljico Maud, ki o njej ve vse; da je mati alkoholičarka, Mickey ima ekscentrične napade. Mae si želi spoznati moškega, zato si zapomni, kako se je je dotaknil moški na tekočih stopnicah v trgovini Macyʼs. Tu spozna Daniela, ki jo je povabil ven, izpove se ji o svojem otroštvu, oče je mamo ves čas varal….«Ulica naju je zadela kot sanje o odraslosti – neonski napisi, ki so utripali, odprti izkazi naklonjenosti med pari, pari, ki so bili popolnoma prevzeti eni od drugih…« Na vlaku jo je poljubil. Potem je vožnja minila v temni, brez besedni megli. A zjutraj je odšel od doma, njo pa pustil samo z mamo, ki ji je posredovala stik z zdravnikom, on ji pomaga priti do dela tipkarice v studiu umetnika Warhola. Mae ve, da se mora osamosvojiti, sploh po mamini zavrnitvi, ko se uleže k njej …«Ni mi treba živeti v stanovanju s poceni linolejem…«, tudi prijateljica Maud se je osamosvojila, se bogato poročila, ima hčerko, ki nastopa v filmu. Še nekajkrat se Mae sreča z Mickeyem, ki ji podari svojo usnjeno jakno, prej sta hodila skupaj v kino, se pogovarjala, sicer pa je Mickey mnenja, da so bogati ljudje priviligirani. Ko se je Mae odselila, mama še bolj pije, kot je prej, zato Mickeyu svetuje, naj jo zapusti, ker ga mama ne bo imela nikoli rada. Mae je prodala zdravnikov krzneni plašč.
Mae se v središču 60-ih let (1966) zaposli kot tipkarica, a »tipkarica je samo naziv. V resnici sem bolj pisateljica …«, v umetniškem studiu Andyja Warhola, ki se je v tistem času ravno pričenjal uveljavljati s svojo umetnostjo. Odlična je v poslušanju, v vsem ostalem pa nekoliko »peša«: pustila je šolo pa tudi v njen odnos z materjo ne vlaga več truda. In ravno njena zmožnost, da posluša, da raje sprejema kot daje in se pomeša med ljudi, kot pa se izpostavlja v središče, ji omogoči to pomembno, a nevidno vlogo. Spoprijatelji se s sodelavko Shelley, ki sta si v svojem obnašanju precej podobni. Obe sta bili brezdomki. Želita si pomembnosti, a ne vesta, kako priti do nje. Zaposleni kot tajnici ju Warhol nekega dne vključi v poseben projekt: transkribirati 24 ur v življenju njegovega studia, imenovanega tudi »Factory«, torej v besede preliti vsako najmanjše dogajanje okoli njiju, ki ga je Warhol posnel na trak. To se je v resnici zgodilo, sestavek, ki je nastal, je znan kot: A novel. Knjiga. Pretipkale so ga štiri tipkarice, od katerih dve nikoli nista bili omenjeni. Na njuni mesti je avtorica romana postavili svoja dva ženska lika. Eden izmed njiju, Mae, v romanu postane celo bolj samozavestna in v Warholov projekt vključi vedno več lastnih, tudi povsem izmišljenih podrobnosti, saj pravi, da človek ne more biti v družbi tako velikih egov in hkrati ne razviti svojega lastnega ega. Mae tudi nadomesti manjkajočo kaseto, ki jo je Shelley uničila. Potem obišče Shelley – v lepem stanovanju, ki je last njenega partnerja – moškega, ki jo občuduje. Mae ni imela nikogar. Ni se mogla več vrniti domov. Mama jo je poklicala leta 1985, povedala ji je, da je Mickey bolan. Potem je delala v baru, snemala je svoje kasete. Zanimiva se ji zdi odsotnost posebnosti.
Spoštovani bralci, roman pisateljice »novega vala irske književnosti« Nič posebnega, ki ga je vsekakor vredno prebrati, je izdala založba Litera.
