Režija: Zana Hoxha
Po motivih opere Carmen Georgesa Bizeta; libreto po noveli Prosperja Mériméeja napisala Henri Meilhac in Ludovic Halévy. Uprizoritev zaokroža sodobna in problemska predelava Bizetove glasbe, v živo izvajana na klavirju.
Ustvarjalci:
- Dramaturgija: Urška Brodar
- Glasba: Liburn Jupolli
- Aranžmaji in korepeticija: Jože Šalej
- Elektroakustična glasba in oblikovanje zvoka: Gašper Torkar
- Koreografija: Lada Petrovski Ternovšek
- Scenografija: Dunja Zupančič
- Kostumografija: Jelena Proković
- Oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel
- Oblikovanje maske: Nathalie Horvat
- Asistentka režije: Mojca Madon
- Asistentka kostumografije: Saša Dragaš
- Vodja predstave: Urša Červ
Zasedba: Lina Akif, Daša Doberšek, Nataša Keser, Boris Kos, Klemen Kovačič, Anja Novak, Maruša Oblak, Ivan Peternelj, Blaž Šef, Stane Tomazin, Jože Šalej, Pianist
Opis
Carmen, znamenita opera Georgesa Bizeta, na odru Slovenskega mladinskega gledališča? Je to sploh mogoče, čemu, kako in zakaj? Kako lahko spregovorimo o žgočih družbenih problematikah in pri tem ne ostanemo pri kritiki vsebine, ampak prepoznamo tudi lastne slepe pege, predvsem pa ustaljene načine dela v gledališču? Kaj uprizarjamo, ko na oder postavimo npr. Carmen? Kako nas vsebina določa in o čem ne moremo govoriti? Zakaj bi to še uprizarjali, sploh pa v Mladincu? Prav zato. Ker je Mladinsko kritično in aktualno. S pomočjo igre v igri smo gledalci deležni predstave o simpatiji med romskim dekletom in plemičem kot razredno vprašanje, ljubosumje, ki vodi v femicid, položaj ženske v družbi nekoč in danes, izrazit mačizem. o uprizarjanju drugega, mizoginiji, stereotipih, femicidu in o samem gledališču, ki na odru pogosto nereflektirano reproducira vzorce zatiranja. Nekateri vzorci pa očem gledalcev ostajajo skriti, zaznati jih je mogoče v zaodrju, med vajami, po hodnikih in skritih kotičkih, med režiserko in igralko, igralcem, med človekom na položaju moči in drugimi sodelavci. Ali cilj, se pravi dobra predstava, res vedno upraviči vsa sredstva, tudi psihično in fizično nasilje? Kako smo potem tisti, ki v gledališču ostanemo, s tem zaznamovani? V predstavi nastopajoči ne govorijo veliko, so pa v njej uporabili veliko dekonstruirane glasbe in motivov. Kot je dodala Brodar, gledalcem niso hoteli razlagati svojih prepričanj oziroma jim vsiljevati mnenja. Želijo si, da se gledalec spusti v ta svet z njimi in se tako skupaj ukvarjajo z družbenimi vprašanji, kot so mizoginija, nasilje, femicid in sovraštvo do tujcev. Igralcem, dramaturginji, režiserki in ostalim ustvarjalcem je predstava uspela do popolnosti.
Kritika:
»Predstava Ne, Carmen! tako kot njena predhodnica, opera Georgesa Bizeta, sega v polje glasbenega gledališča. Domala ves čas prisotna operna predloga je dekonstruirana in prinaša nova sporočila tako v melodijah kot v petju, ob njej so koreografirani skupinski prizori, dueti, soli, včasih bolj plesni, včasih bolj gledališki, le malo besed, ob tem pa razkošna scenska oprema, od razkošja kostumov in odrske maske, domišljenega svetlobnega oblikovanja, radikalne scenografije, ki niz pomenov iz fabulativne osnove širi na avtorja izvirnika in se s tem tudi jasno opredeli. Vse to so sredstva, ki igralcem omogočajo izvajanje premnogih variacij. Iz izvirnika so izbrani glavni motivi: simpatija med romskim dekletom in plemičem kot razredno vprašanje, ljubosumje, ki vodi v femicid, položaj ženske v družbi nekoč in danes, izrazit mačizem. Te in sorodne motive igralska ekipa, ki smo jo že premnogokrat pohvalili zaradi njene neugnane ustvarjalne in umetniške energije, drznega iskateljstva in dovršenosti, v izrazu preigrava in izvaja v kaberejskem slogu. Ta sam po sebi vključuje mnoge travestije človeških in drugih vsebinskih teles.« (Petra Tanko, Radio Slovenija, 15. maj 2026)
Gledalci smo bili nad predstavo zelo navdušeni!
Predstavo sem si ogledala in zapisala s pomočjo gledališkega lista Maja Drolec.
