Izza megle je sonce
Slovenska pesnica in pisateljica Ksenija Šešerko je bralce razveselila z novo pesniško zbirko Izza megle (2026), ki je izšla pri Založbi Kulturni center Maribor v knjižni zbirki Frontier. Zbirka je bila nagrajena na natečaju Pesniška zbirka 2026, ki ga je ob podpori Mestne občine Maribor razpisala Založba Kulturni center Maribor.
V pesniški zbirki Izza megle je Ksenija Šešerko zbrala šestdeset pesmi, napisanih v sodobni in klasični pesniški obliki. Že ob prvem branju postane jasno, da gre za pesnico, ki zna z občutljivim pogledom prisluhniti človekovi notranjosti in jo prevesti v preprost, a izrazno močan pesniški jezik. Njene pesmi niso glasne, temveč premišljene in zadržane; bralca nagovarjajo z iskrenostjo ter ga vabijo k razmisleku o sebi, odnosih in svetu, v katerem živi.
Osrednji motivi zbirke so narava, ljubezen, domovina, čas in minljivost. Pesnica jih povezuje s simboli dreves, korenin, rek, valovanja morja, trav, vetra in megle. Ti niso le pesniški okras, ampak nosilci globljih pomenov. Drevo predstavlja človekovo rast in pripadnost, korenine izvor in identiteto, reka tok življenja, megla pa negotovost, dvom in preizkušnje, skozi katere mora človek, da znova uzre svetlobo. Prav zato naslov zbirke ni naključen – za meglo vedno obstaja sonce, tako kot za bolečino upanje.
Pesniške sklope povezuje pet vinjet – kratkih meditativnih besedil, ki delujejo kot postanki med posameznimi poglavji. Bralcu omogočajo, da se za trenutek ustavi, premisli prebrano in se pripravi na novo vsebinsko celoto.
Prva vinjeta (str. 7), posvečena Slavku, se začne z mislijo: »Zazrla sem se vase, da bi ugotovila, kdo sem. Pa me je zadelo spoznanje, da je smisel življenja nenehna rast in zorenje, ki se končata, ko se konča življenje samo.« Sledi ji trideset refleksivnih pesmi, v katerih pesnica razmišlja o človekovi poti, iskanju smisla in notranjem dozorevanju. Med njimi je tudi naslovna pesem Izza megle, v kateri razgalja razpoke sodobnega sveta, zaznamovanega z odtujenostjo, hitenjem in izgubo pristnih vrednot. Kljub temu pesem ne ostane ujeta v pesimizmu, temveč se zaključi z optimističnim sporočilom: Izza megle je sonce. Ta verz postane simbol celotne zbirke – opomin, da po vsakem obdobju negotovosti znova pride svetloba.
Druga vinjeta (str. 47), ki se začne z besedami: »Prodrl si v mojo globino, prepletel svoje poganjke z mojimi, se zakoreninil v meni in odšla bova kot eno,« uvaja cikel osmih ljubezenskih pesmi. Ljubezen je predstavljena kot tiha, zrela in predana bližina dveh ljudi. Ne temelji na velikih besedah, temveč na zaupanju, dotiku in skupni poti. Pesnica z nežnim izrazom zapiše: »… pesem je tvoj dotik, ki povzroča drhtenje, pesem je bližina, ki spaja.« Ljubezenska lirika v zbirki ni idealizirana, temveč življenjska in prepričljiva.
Vinjeta Domovina – ena in edina, mati, sestra, prijateljica, pristan (str. 57) odpira cikel petih pesmi, posvečenih domači pokrajini in spominom na mladost. V njih oživijo Studenci, Pohorje, Lent in Vojskarska planota. Ti kraji niso opisani zgolj kot geografski prostori, temveč kot pokrajina spomina in pripadnosti. Posebno ganljiv je verz »na betonu leži pozabljen medvedek«, ki z malo besedami prikliče občutek izgubljenega otroštva in minevanja časa. Pesnica domovino dojema kot prostor, kjer človek vedno znova najde svoje korenine in svojo identiteto.
Četrta vinjeta (str. 65), z mislijo »večna želja – mir, mir v sebi, spokoj duše, občutenje pomladne sape na licu, varnost in razumevanje … ko vdihneš zrak brez primesi ponorelega sveta«, uvaja družbenokritične pesmi. V njih pesnica opozarja na odtujenost sodobnega človeka, na brezobzirno tekmovalnost, potrošništvo in izgubo temeljnih človeških vrednot. Njena kritika ni agresivna, ampak prežeta z vero, da človek lahko znova odkrije svojo svetlo stran. To izrazi tudi z verzom: »Čakam, da si samozvani bog ponovno nadene človeško podobo, svojo svetlo stran, da bomo varno pluli po svojih poteh.« (str. 77) V teh pesmih se osebna izkušnja prepleta z univerzalnim razmislekom o času, v katerem živimo.
Zadnja, peta vinjeta prinaša pretresljivo razmišljanje o minljivosti. Besede »Stopam tiho, da me smrt ne opazi …« (str. 79) niso izraz strahu, ampak tihega sprejemanja življenjskega kroga. Pesnica se zaveda, da je življenje minljivo, vendar prav zato dragoceno. Njeni verzi govorijo o hvaležnosti za vsak trenutek, za ljudi, ki jih srečujemo, in za spomine, ki ostanejo, ko vse drugo mine.
Posebna odlika zbirke je pesničin jezik. Verzi so jasni, tekoči in dostopni, vendar ne izgubijo pesniške večplastnosti. Metafore rastejo iz narave in vsakdanjih podob, zato učinkujejo pristno in prepričljivo. Pesnica ne išče zapletenih izrazov, temveč z nekaj skrbno izbranimi besedami ustvari močno čustveno doživetje. Prav v tej navidezni preprostosti se skriva njena največja pesniška moč.
Izza megle je zbirka, ki nagovarja širok krog bralcev. K njej se lahko vračamo vedno znova, saj vsako novo branje razkrije drugačen odtenek pomena. To je poezija, ki ne želi presenečati z besednimi akrobacijami, ampak s svojo iskrenostjo, življenjsko modrostjo in toplino. V času, ko je svet pogosto preglasen in razdeljen, nas Ksenija Šešerko vabi k tišini, razmisleku in zaupanju, da tudi za najgostejšo meglo vedno čaka sonce.
Napisala: dr. Vlasta Črčinovič Krofič
