Žarko sonce tali led,
v kozarcu je še sled.
Kokakola ni obliž,
ko postane topel piš.
Lovi senco sonček povsod,
strumno žarek gre na pot,
smelo polni poletni sod.
Vroče je kot v pečici,
v parnem loncu in kozici
Taca Mirko pogumno po cesti,
olikano se mora povsod vesti.
Sladoled kaplja iz korneta,
briše z robčkom lička teta.
Fantek majico vso popaca,
cepeta kot majhna raca.
V ročici tišči prazen kornet,
kam štrbunknil je sladoled?
Kepica leži na sivih tleh,
teta Meta prasne v smeh:
» Nič ne bo s sladoledom,
s poletnim hladim obredom.«
