Maja Drolec: Mnenje o pesniški zbirki
Jernej Jager; Vedno boš moj ati in jaz bom vedno tvoj sin!
Kulturni center Maribor, 2026
Jernej Jager (1993), rojen v Celju, je zaposlen v Domu ob Savinji Celje kot srednji zdravstvenik. Od leta 2021 je aktiven član pesniškega portala pesem.si, ki deluje pod okriljem Zavoda za razvijanje ustvarjalnosti. V samozaložbi je izdal pesniško zbirko Misli, ujete na sukanec, pri založbi Kulturni center Maribor pa je izšla zbirka pesmi Vedno boš moj ati in jaz bom vedno tvoj sin!.
Pesniška zbirka Vedno boš moj ati in jaz bom vedno tvoj sin! je nastajala ob žalovanju za očetom in predstavlja zapuščino in trajni spomin. Pesnik ne bo nikoli prebolel očetove smrti, vseskozi se mu poraja vprašanje, kaj je življenje in usoda, – da je očetovo življenje ugasnilo (tako zgodaj, pri dvainšestdesetih letih; tistega 15. oktobra). Pesnik pogreša očetove besede, kot npr.: Nejko, obuj copate, čeprav sta se tudi kdaj sporekla, nista bila nikoli skregana. Vsak dan ga je obiskoval, ko je bil bolan, čeprav so bili obiski zaradi kovida prepovedani. Razmišlja, da je sreča, da je bil ob očetu, saj bo tako lažje nadaljeval svoje življenje. Pesnik pripoveduje, kot da je oče še vedno z njimi, čeprav izguba boli. Želi, da mu da oče moč za življenje, ga navdihne z energijo, da ne bo več tako hude praznine in tako hudega pogrešanja. Ni ga strah življenja.
Pesnik od žalovanja prehaja k intimnemu delu pesniške zbirke; že malemu je bilo Jerneju Jagru dano lepo otroštvo in mladost, pripravljen je bil na ljubezen z deklico, s katero sta »zbezljala« pod obok neke stavbe in se skrila pred dežjem, oblečena sta skočila s pomola (Eros), vedno je štelo zaupanje (Fortepiano), z lahkoto je odraščal v srečnega človeka, ki se veseli življenja. Slutnje, da je v tujem svetu drugače, na tračnicah polno smoga (Na neki postaji v Sarajevu), verjetno je tam služil vojaščino, slutnje, da je v tujem svetu življenje še težje, v vojni ljudje ostanejo brez doma, nekateri ne preživijo, želi si, da bi vsi doživljali pomlad, poletno sonce (V laseh ji rojijo kačji pastirji), ko se strne življenjski krog – na koncu vse umre, ostaja voda, sneg, brstijo zeleni poganjki (Font), gnezdijo ptice, on pa lahko piše, praznuje praznike (Prvi), se zaljubi v Ano, miroljuben, zdresiran kot žival (Žival), z žalostjo opazuje nezadovoljstvo delavcev (Kje je maj?), spominja se matere ob ognjišču, ko je žalosten, se zateče na morje, na praznovanju rojstnega dne je nekaj treme, zadrege (Kolesje), ve, da je včasih mladostno nepremišljen.
Pesnik v koroško-štajerskem narečju napiše pesem – z zgodbo (Svetek); podoba pobožne kmečke družine pozimi, na božični večer, mašnik se pogovarja s farani, moški popivajo … Spomladi spet zacvetijo trobentice, raste regrat (Travanj) in spomini. Pesnik se spominja očeta Erika, ki mu je enkrat oče, drugič prijatelj (Lampijoni), življenje gre dalje, on pa se spominja (Nirvana), pušča času, da teče po svoje (Kmalu bo spet noč), jesenski in zimski meseci so tako hladni, čeprav ljudi greje misel na praznike in na dobrote na mizi (Pobeg k halofitom), dotakne se svetovnih katastrof – vojne v Ukrajini: »Ati,/ nikogar ni,/ zdiš v hladnem vetru vrb,/ mrtev človek ima skrbi/ v grobu./ (Ob grapah je bilo polno zasneženih dreves./« Ljudje-migranti se utapljajo pred obalami obljubljene Evrope (Odložišče) …«Človek je globoko morje, v njem se vsak večer utapljajo brodolomci« (Vodena popevka)
Pesniku se zdi, ko postajaš starejši, si vedno bolj podoben svojim staršem. (Vrteči se derviši) (Kdo sem?) Nekega dne bo razumel, kdo je, spremenil se bo, odšel na goro, se spustil s padalom, obul očetove shojene čevlje, potonil v spominu in zapel Mefovo in Ivančičevo: Ko mene več ne bo. Zemlja bo kmalu vročinsko pregreta od Sonca, človeštvo pa je vsako sekundo bolj hladno (Diskrepanca). Hodi po svetu in išče … (Na pot s pestjo polno mrtvila). Nostalgija po mladosti. Razmišlja celo o letu 1945 in se vedno znova vrača k vojni.
Pesnik v svojih pesmih razkriva svoj notranji intimni svet, doživlja odnose, prikazuje različne kraje v različnih časovnih obdobjih; od svojega odraščanja dalje, misli na mamo, očeta. Išče upanje za pomiritev po očetovi smrti, ponazarja vojne, potovanja, proučuje Prešernovo poezijo. Tematike se prepletajo. Pesniški jezik je bogat z metaforami, uporablja knjižno slovenščino in koroško-štajersko narečno govorico. Pri nekaterih pesmih verze dopolnjuje s pisanjem v prozi. Zelo pogosto napiše kitice v petih verzih (4 x 5).
Spoštovani bralci, pesniško zbirko Vedno boš moj ati in jaz bom vedno tvoj sin! je izdala založba Kulturni center Maribor.
