Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Matej Šurc; Vsega hudega me brani
Sanje, 2025
Matej Šurc (1961) je preiskovalni novinar, ki s svojimi knjigami odkriva nekatere najbolj občutljive družbene problematike in posledično pogosto dviguje prah med domačo javnostjo. Skupaj z Blažem Zgago sta ustvarila zdaj že kultno trilogijo V imenu države, ki je razkrivala ozadje orožarske afere v času slovenske osamosvojitve, v knjigi Vsega hudega me brani pa se Šurc loteva perečega problema pedofilije v domačih cerkvenih krogih.
Knjiga prinaša obširno raziskavo spolnih zlorab v Katoliški cerkvi na Slovenskem, ki temelji na neposrednih pričevanjih žrtev ter poglobljenih analizah razpoložljive dokumentacije primerov, ki pogosto niso dosegli sodnega epiloga ali pa zbudili pozornost širše javnosti.
Pedofil zazna razpoko v družini in se vrine v življenje otroka, včasih sta starša preobremenjena in ne zaznata otrokovih stisk, ali pa nasilnež zaigra vlogo reveža – usmiljenja vrednega. V prepričanju duhovščine in klera: »Z grehom se že rodimo.«
Središče pripovedi zavzemajo izpovedi žrtev, kot so Polona, Metka, Urška in Janez, ki so bili kot otroci in mladostniki žrtve nekaterih župnikov, to so osebne izpovedi žrtev in njihovo notranje doživljanje zlorab s strani župnikov; sram, zanikanje, izguba zaupanja, težave pri vzpostavitvi odnosov, spolna zavrtost in potlačene psihične travme postanejo del vsakdana nedolžnih oseb, ki jim je bila kruto odvzeta nedolžnost. Skozi podrobne opise vsakdanjega življenja v Bohinju avtor prikaže družbeni kontekst, v katerem so vera, tradicija in strah pred sramoto omogočali, da so zlorabe ostale skrite. Zgodbe segajo tudi daleč čez slovensko mejo – do nekdanjih ministrantov v vasici Mooto v Kongu ter častnih sester Skupnosti Loyola.
Polono je župnik Marjan zlorabljal več kot osem let. Če se je upirala, ji je v dlan zarinil ošiljen noht mezinca. Dal ji je bonbone. Govoril ji je, da imamo vsi izvirni greh, ki ga izbriše krst, a je treba delati tudi dobra dela. Dobila je podobico, ki ji je pomenila še več kot bonbon. Polonin oče je doživel tragično nesrečo, ko je bratranec v jezero zapeljal voz s senom in utonil, očetu se je »zmešalo«, tako ni nikoli živel za svoji hčeri; Marto in Polono, mama pa je bila hladna, groba in zelo verna. Zato je Polona župniku celo verjela, če se ji je opravičil, dal ji je piti medico, čeprav še ni bila polnoletna. Ona ga je zbrcala, se branila, v njeni notranjosti pa je ostajala huda rana. Odšla je na vzgojiteljsko šolo, učila je predšolski verouk, se poročila z Martinom, imela dve hčeri, se ločila, a župnik Marjan jo je še obiskal.
Ravno tako se je godilo Metki, ki je bila posvojena, posiljena pri šestih, in to je trajalo do enaintridesetega leta. Le da je imela ona dobrega moža Francija, ki ji je kasneje pomagal pri raziskovanju vsega slabega, kar je naredil župnik, ki so ga premestili iz Bohinjske doline v Predvor, Hotedrščico, Spodnji Brnik. Urška je bila duševno prizadeta, župnik jo je zlorabljal 7 let in ji grozil, da ne sme nihče izvedeti. Urška je mislila, da je to njuna mala sreča, mama Pavla je že dolgo ni pobožala, zato ji ni povedala. Urška bega in na koncu pristane v zaprtem oddelku. Polona je bila ranjena v svoji notranjosti, prepričana je bila, da so jo starši oropali življenja. Zdravila se je pri terapevtki Darji, ki ji predlaga uradno prijavo zase in za vsa poškodovana dekleta. Ampak župnik je bil za farane bog in batina, kdo jim bo verjel. V ljubljanski nadškofiji so zavrnili njeno pritožbo, zato je pritožbo poslala nadškofu, podaljšani roki kardinala. Po dolgem času so jo klicali na pogovor, jo poskušali prepričati, da nima prav. Bila je sama proti sistemu. Sklenila je, da se bo borila naprej, obljubili so ji, da ji bodo povrnili stroške. »Za raztrgano življenje so ji namenili nekaj evrskih stotakov.« Metki se je župnik, ki je že v domu za ostarele duhovnike, opravičil, in Metka se je šele zdaj počutila mirno.
Povsod so bile »žrtve«. Zlorabe so trajale več desetletij, žrtve pa so bile zaradi strahu, sramu in pritiska okolice prisiljene v molk. Matej Šurc prikazuje ne le fizično in duhovno nasilje, temveč tudi posledice, ki so se kazale v njihovem odraslem življenju: izgubo zaupanja, psihične poškodbe in težave pri vzpostavljanju odnosov. Poleg osebnih tragedij knjiga razkriva tudi širši sistem – kako so cerkvene oblasti zanemarjale znamenja zlorab, storilce premeščale namesto kaznovale in žrtve pustile brez podpore. Šurc ob Janezovi zgodbi opiše zgodovino Cerkve; od Kaligule in Nerona, do križarskih vojn, temačni srednji vek, inkvizicija, Martin Luter, odkrivanje Novega sveta, rasizem, do leta 1870, ko so razglasili, da papež glede vere in nravnosti sprejema nezmotljive odločitve. Kdor mu nasprotuje, je izobčen. Pomen Cerkve med drugo svetovno vojno, opisuje mnoge papeže (Wojtyɫa), ki prikrivajo napake, ki se dogajajo v Cerkvi. Cerkev je izredno premožna, trguje z orožjem in mamili, financira stranke, vpleteni so v organiziran kriminal, zelo slab odnos imajo do žensk, na katero gledajo kot na manjvredna bitja (zato celibat), s pedofilskimi duhovniki pa ravnajo v rokavicah (Mnogim so omogočili oditi v tujino, potem ko so bili zar. pedofilije obsojeni na zaporno kazen.). Vatikan je najmočnejša država na svetu, ki obvladuje milijardo in štiristo milijonov katoličanov po svetu.
Šurc poleg nizanja osebnih zgodb ne pozabi izpostaviti tudi tega, da slovenska cerkev na tem občutljivem področju ni storila veliko; ogromno primerov zlorab, ki so se vlekle tudi več desetletij, je cerkev ignorirala in skušala karseda hitro pomesti pod preprogo, pogosto pa je tudi izvajala pritisk nad žrtvami in jih na tak način prisilila k molku – kako so cerkvene oblasti zanemarjale znamenja zlorab, storilce premeščale namesto kaznovale in žrtve pustile brez podpore. Skozi podrobne opise vsakdanjega življenja v Bohinju avtor prikaže družbeni kontekst, v katerem so vera, tradicija in strah pred sramoto omogočali, da so zlorabe ostale skrite.
Vsega hudega me brani ni le knjiga, ki napada katoliško vero in njeno ustanovo; v prvi vrsti je srhljiv dokument tega, kakšne posledice na človeku pustijo zlorabe, sočasno pa Šurc prikaže tudi družbeni kontekst, kjer sistem onemogoča zaščito človekovih najbolj osnovnih pravic. Knjiga ni le pričevanje o trpljenju, temveč tudi opomin na moč resnice in pomen posameznikove odločitve, da se upre represiji. Vsebuje tudi uvodno besedo Teje Pribac Brooks, ki z lastno izkušnjo dopolnjuje kontekst zlorab ter poudarja pomen etične drže in zavračanja laži.
Vsega hudega me brani je hkrati zgodba o uporu, upanju in poti k ozdravljenju. Namenjena je vsem, ki jih zanima problematika zlorab v zaprtih skupnostih, vloga institucij pri njihovem prikrivanju ter moč posameznika, ki kljub vsemu išče pravico. Knjiga razkriva temno plat cerkvene hierarhije, ki je desetletja prikrivala in omogočala zlorabe. Knjiga spodbuja k razmišljanju, dialogu in spremembam v družbi.
Spoštovani bralci, knjigo Vsega hudega me brani je izdala založba Sanje.
