Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Anton Ingolič; Gimnazijka
Ilustracije: Neža Šivic
Beletrina, 2023
Anton Ingolič (1907 – 1992) pisatelj, ki je skupaj s Miškom Kranjcem in Prežihovim Vorancem utiral pot socialnemu realizmu. Vedno je iskal nove, sveže snovi, gradivo je zbiral iz življenja, ki ga je pozorno opazoval, in pisal le o tem, kar je sam videl in doživel. Kot profesor slovenščine in francoščine, v Parizu je preživel eno šolsko leto na pariški Sorboni, spoznaval je svet mladih, njihove dileme in probleme. Otrokom se je najbolj priljubil s svojo povestjo Tajno društvo PGC, mladino pa je nagovoril s svojima romanoma Mladost na stopnicah (1962) in Gimnazijka (1967). Od junija 1941 pa do maja 1945 je kot izgnanec z družino živel v Srbiji. Po vojni je bil glavni urednik revije Nova obzorja, od leta 1976 tudi dopisni član SAZU, od leta 1981 redni član. Njegova dela so prevedena v štirinajst različnih jezikov.
Gimnazijka je mladinski roman, v katerem je Anton Ingolič želel izraziti svoj protest zoper brezdušnost šole in mnogo premajhno skrb staršev za stiske doraščajočih otrok, a tudi kritiko (prečesto) zgolj površinskega zanimanja naše družbe za mladino. Zgodba je postavljena v leto 1965, ko Jelka obiskuje tretji letnik ljubljanske gimnazije.
3.f razred je precej nemiren, dijaki se ne umirijo, ko jim želi prof. Poznič razlagati o nastanku Zemlje, zato mu misli uhajajo k svojemu življenju; pričakuje drugega otroka, pobeliti bi moral stanovanje, oče je dezertiral iz partizanov, mater, bolničarko, so ubili belogardisti.
Na gimnaziji organizirajo šolski ples. Jelka je zaposlena v garderobi. Muči jo misel na nosečnost, saj na sošolkini zabavi nehote zanosi, o nosečnosti noče govoriti in jo spretno prekriva. Tudi Tomažu, svojemu najbližjemu sošolcu, ki ga ima rada, ne upa povedati. Ob koncu šolskega leta odide v Pariz k očetovim znancem, da bi izpopolnila svoje znanje francoščine. Na vlaku razmišlja, da bi jo edina razumela očetova sestra, teta Katra, ki živi na domačiji pod Pohorjem. Vsako poletje je hodila k njej na počitnice. Potem so se preselili v Ljubljano in vse se je spremenilo. Mama dela šoferski izpit, zaposlena je z raznimi partijskimi sestanki, njej vse pomeni, kaj bodo rekli ljudje, najprej hčer izkorišča za gospodinjska dela, zdaj pa se je sramuje. Tudi oče je zelo dolgo časa vsak dan v službi. Na morju delajo vikend.
Družina Gramont Jelko zelo lepo sprejme, še posebej se naveže na služkinjo Franchon, ki ji stoji ob strani, (pove ji za nosečnost in tudi za svoje samomorilske misli, da bi končala življenje pod Eifflovim stolpom – stolpom samomorilcev), vse do poroda sina Francoisa ostane v Parizu in kasneje pri Franchoninih sorodnikih. Ni vedela, če se bo lahko vrnila domov, zato očetu napiše pismo. Otroka bi lahko prepustila ljudem v Franciji, ona pa bi se izučila za šiviljo. A očka ji odgovori s telegramom: »Pridem po vaju.«
Ko se vrne domov, se sooča z mamo, ki prav nič ne skriva svojega razočaranja, očetom, ki jo toplo sprejme, ter z zapleti glede vpisa v četrti letnik, saj je bilo v tistem času nenavadno, da bi noseče dekle, ki je zdaj mamica, hodila v šolo. Profesorji so glasovali proti temu, da bi nadaljevala redno šolanje v četrtem letniku. Tedaj se zanjo zavzame sošolka Ada, ki je največ kriva, da je Jelka zanosila. Oče bo pripeljal teto Katro, ki jim bo kuhala in skrbela za malega Francoisa, da bo Jelka lahko študirala (je zelo nadarjena za francoščino).
Roman je ob izidu razburil slovenske duhove, dogajanje je pomaknjeno v šestdeseta leta, v čas socializma, nakup fička je pomenil velik napredek v družini, selitev družine iz Maribora v Ljubljano je odtujitev od širše družine – pa tudi znotraj družine, o neokolonializmu v svetu, o vietnamski vojni. Jelka je plačala visoko ceno, saj ni mogla staršema povedati, kaj se ji je zgodilo, ker so preveč odtujeni. Danes v Jelkini zgodbi mladi spoznavajo poglobljen svet mladostnikovega notranjega življenja v težavah, krepijo čustva, ki se kažejo tudi v predanem prijateljstvu.
Spoštovani bralci, mladinski roman Gimnazijka je (tokrat v ponatisu) izdala založba Beletrina.
