Po moževi smrti nepreklicno skleneš,
da te hiše ne boš zapustila
za nobeno ceno –
tudi če ti tvoja sinova na dvorišče dostavita bager,
da te nekam odvleče.
Tudi če te z geodetske uprave pisno obvestijo,
da se točno na tvoji parceli,
pod tvojimi češnjami
dogaja povsem na novo odkrito
neko nevarno ognjeniško
vretje.
Nič in nihče ne more in ne sme
spodbijati tvoje nepreklicne odločitve
glede tvojega štiridesetletnega zakona
in načina poliranja moževega
nagrobnega kamna,
s katerim se nameravaš odslej spopadati vsakodnevno
kar lepo s kavča
pred tvojimi najljubšimi TV kvizi
s počenim kipcem Marije iz Lurda
v naročju.
Ne glede na erozijo škur,
rjavenje ograje na terasi,
do ožilja olupljeno fasado.
Tvoje misli se, za razliko od tvojih treh otrok,
ne ubadajo z
morebitno namestitvijo nove strešne kritine,
takoj ko gre to ciklično
aprilsko deževje mimo.
Realistično,
v živo hočeš občutiti
na svoji koži,
kaj pomeni, kaj se to pravi,
ko se ti svet podira na glavo,
v kateri se njegove najljubše jedi boleče gostijo
v hrano za prašiče.