"Daj, daj, Saša, pritisni, močneje, močneje! Vem, da zmoreš, Saša, še malo, še malo, že vidim glavico! Še pritisni! Navzdol, ne v obraz! Tako, tako, ja, ja, jaaaaa …." Najprej se je okronala glavica, videli so se temni laski, nato se je prikazal obrazek, v naslednjem popadku se je porodilo še telesce in pridružil se nam je Tai. Mali veliki deček, popoln. Porodno sobo so zajeli pritajeni vzkliki radosti, veselja, čudenja, pritekle so tudi solze. V zgodnjih dopoldanskih urah 23. decembra se je za zidovi kranjske porodnišnice zgodil čudež rojstva, pri katerem je bila navzoča tudi dvočlanska Vivina ekipa.
Vse se je začelo sredi decembra, ko smo se prvič sešli z babico Marjeto Žlebnik in njenima "varovancema", Sašo Šipic in Bracom Vojičićem, mladim parom iz Kranja, ki sta se pripravljala na bližajoče se rojstvo svojega tretjega otroka. Z babico sta se dogovorila, da bo vodila porod, ki naj bi se zgodil prav na božični dan. Saša, že izkušena mamica, je nosečnost lepo prenašala in ker je šlo za tretji porod, smo vsi pričakovali, da bo kratek. Drugi je namreč trajal samo tri ure, in ker so naslednji praviloma krajši, je babica Marjeta opozorila fotografa Grega in mene, naj ne čakava, ko naju bo obvestila, da se je porod začel, ampak se takoj odpeljeva v Kranj.
Marko, kje si?
Začelo se je čakanje na dan D, ko naj bi šli v porodnišnico pospremit na pot "Vivinega" dojenčka. Vedeli smo, da bo fantek, nismo pa vedeli, kako ga starša nameravata poimenovati, zato smo mu v skupnem navdušenju v redakciji kar sami nadeli ime, Marko. Od takrat naprej so se naša jutra praviloma začenjala s stavkom: "Se je Marko že najavil?" Hkrati z bližanjem predvidenega datuma poroda sta naraščali tudi vznemirjenje in pričakovanje velikega dne. Saša je na spoznavnem sestanku "obljubila", da bo rodila sredi dneva, ko bomo vsi spočiti in naspani. A bila je v dvomih, če bo porod res tako hiter, kot ga napovedujejo statistični podatki.
Začelo se je!
22. decembra opolnoči me je iz spanca prebudil klic. "Pridita, zdaj se je zares začelo. In pohitita!" Ni nama bilo treba dvakrat reči. V dobri uri sva bila v kranjski porodnišnici. Porodni blok je bil potopljen v tišino. V njem sta bila samo Saša in Braco, ki sta se sprehajala po hodniku. Oba nasmejana in v polnem pričakovanju. Babica Marjeta je prišla skorajda sočasno in vzdušje je bilo popolno. Predbožični čas, na polički okrasitev, ki je spominjala na jaslice, pred nami pa noč, v kateri se bo rodilo dete. Kakšna simbolika!
Saša je mirno predihavala popadke in povedala, da jih čuti že vse popoldne, od enih zjutraj pa so si začeli slediti na pet minut. Babica Marjeta je mirno preverjala, ali ima pri roki vse, kar bo potrebovala. Vmes je spraševala Sašo, kako prenaša popadke, jo spodbujala in med popadki nežno masirala, obenem pa nam potrpežljivo razlagala, v kateri fazi je porod in odgovarjala na nešteta vprašanja, ki sva jih z Gregom, nevedna in radovedna, ves čas postavljala.
Pridi, Marko, pridi!
Na CTG smo lahko ves čas spremljali otročkov srčni utrip in popadke. Njihova moč se je naglo krepila, postajali so vse daljši in pogostejši. Predvsem pa produktivnejši, kot bi rekla babica Marjeta. Braco je partnerki ves čas zvesto in ljubeče stal ob strani in jo spodbujal. Ura je hitro tekla in malo pred četrto se je po še enem notranjem pregledu zdelo, da je porod zelo napredoval in da se bo maternični vrat kmalu dovolj razširil, skrajšal in stanjšal, da bo čas za drugo porodno dobo, iztiskanje. Konec koncev je to tretji porod in ta mora biti krajši od drugega, mar ni tako v vseh statistikah? Navdušeni spremljevalci smo začeli celo sklepati stave, kdaj se bo "Marko" rodil. "Ob štirih dvajset," sem najprej izstrelila jaz. "Ob štirih petindvajset," je bil prepričan Grega. Ne, ne, ob štirih petintrideset, je pribil Braco.
Babica Marjeta je le mirno pripomnila, da pri porodu ni napovedovanja, kdaj in kako. Ker je preprosto preveč nepredvidljiv. Saša pa je ob tem tiho in zbrano predihavala popadke. Ti so bili proti jutru zelo močni in sledili so si z neusmiljeno hitrostjo. Saši so puščali le malo prostora za oddih do naslednjega vala. Za zdaj ni potrebovala nobenih sredstev, ki bi jih olajšali boleče krče, najbolj osupljiva pa je bila njena prisebnost med popadki. Čeprav so trajali že več ur skupaj in smo se lahko vsi že ničkolikokrat prepričali, kako močni in dolgi so, ni niti enkrat zastokala ali se pritožila. Nasprotno, z občudovanja vredno prisebnostjo je sledila babici Marjeti. Tudi takrat, ko je zašla v krizo.
Boli!
Ura se je približevala peti zjutraj in prav nič še ni kazalo, da se bo Tai kaj kmalu porodil. Babica Marjeta je postajala malce zaskrbljena. Porod bo očitno trajal veliko dlje, kot smo se vsi nadejali. Še enkrat se je izkazalo, da nepredvidljivih dogodkov ne gre napovedovati.
Ure popadkov, za nameček še ponoči, so Saši jemale veliko moči. Postajala je vse bolj utrujena. "Marjeta, zmanjkalo mi je baterij, šla bi domov." Tako je Saša povedala, da je izčrpana in v krizi. Marjeta je vedela, da je to čas, ko mora Saša dobiti pomoč in spodbudo od zunaj. Saša je lahko izbirala med dvema možnostma – sredstvi proti bolečinam in umetnimi popadki, ki bi porod zanesljivo pospešili. Do tedaj je šlo brez obojega. Maternični vrat je bil odprt sedem centimetrov in v zadnjih dveh urah se ni skoraj nič razširil. Občudovanja vredna je bila prisebnost, s katero se je Saša odločala, kaj ji je storiti. Umetni popadki in hiter konec poroda – to je bila seveda privlačna možnost, vendar … Umetni popadki pomenijo tudi redne in predvsem močne, še močnejše popadke od naravnih, ki so trajali že od večera prejšnjega dne. Olajšane bolečine pa bi pomenile nekoliko daljši porod, vendar bi ga bilo lažje prenašati. Kaj je bolje?
Olajšanje
Olajšanje je bilo vidno. In takojšnje. Pritisk na gumb je sprožil poljubno količino analgetika v žilo in popadek je bil takoj lažje obvladljiv. Paziti je bilo treba le na količino kisika v krvi. Saša se je odločila za lajšanje bolečin. Braco je ves čas pozorno spremljal vrednost kisika; kadar je padla, ji je ponudil kisikovo masko. Mimogrede je njegova roka zdrsnila še čez Sašino čelo, hip zatem pa sta sledila še poljub in spodbudna beseda.
Ozračje v sobi je postajalo vse bolj nasičeno. Pričakovanje poroda je dobesedno viselo v zraku. Toda bolj ko je ura hitela proti zori, manj se je Taiju mudilo na svet. Ob pol sedmih je Saša prvič poskušala pritiskati, da bi svojemu sinu pomagala pri spuščanju po porodnem kanalu. Žal večkratno poskušanje ni dalo želenega rezultata. Kmalu je bil čas za jutranji obhod porodnih sob, in ko je prišla porodničarka, smo se začeli spraševati, ali bo morda potreben carski rez … Izraz na obrazu babice Marjete je govoril o zaskrbljenosti. Prav dolgo ne bo več mogoče čakati.
Tai je rojen!
Težko je reči, kaj se je potem zgodilo, toda zdelo se je, kot bi malček slišal, da je res že skrajni čas, da se rodi. Njegova glavica se je končno začela spuščati in v naslednjih poskusih pritiskanja se je njen vrh vendarle pokazal! Črni laski so bili vidni vsem. To je bil znak, da je porod resnično blizu. V sobo je prišla še druga babica, ki je Marjeti priskočila na pomoč. Od takrat naprej se je vse odvijalo z bliskovito naglico. Dodatna luč, svež par rokavic, komprese, rahlo dvignjena postelja, Saša, primi se pod koleni, zajemi sapo in pritisni!
Še velikokrat po porodu sem razmišljala, kje je Saša našla moč, da je pritiskala s tolikšno močjo. Trenutki, ko se je glavica približevala in postajala vse večja, ko so se začele izrisovati nagubane poteze obrazka, so bili preprosto nadzemski. Na svet je prihajal otrok, rojeva se še eno dete. Saša je pritiskala, Braco ji je pomagal, Grega je v divjem tempu pritiskal na sprožilec fotoaparata, Marjeta pa je spodbujala: Daj, daj, Saša, pritisni, močneje, močneje! Vem, da zmoreš, Saša, še malo, še malo, že vidim glavico! Še pritisni! Navzdol, ne v obraz! Tako, tako, ja, ja, jaaaaa ….
Ob 7:54 se je rodil Tai. Popoln.
Vir:www.viva.si
