Menda so rezultati Slovencev, ki opravljajo Cambridge izpite za pridobitev različnih certifikatov o znanju angleščine, v samem svetovnem vrhu. Vsak Slovenec se ne bo odločil za opravljanje Cambridge izpitov, vendar pa so bili prav vsi Slovenci, ki so kdaj obiskovali osnovno šolo v Sloveniji, deležni pouka angleškega jezika. Ali to pomeni, da smo Slovenci vsaj dvojezični, če ne kar večjezični narod? Skoraj bi lahko rekli, da to v najširšem možnem smislu drži. Obstaja namreč več različnih definicij dvojezičnosti oziroma večjezičnosti. Nekateri znanstveniki opredeljujejo simultano dvojezičnost kot izpostavljenost obema jezikoma od rojstva dalje ali najkasneje do dopolnitve prvega leta starosti, medtem ko z izrazom sukcesivna dvojezičnost poimenujejo izpostavljenost prvemu jeziku od rojstva dalje, drugemu jeziku pa po prvem letu starosti, vendar pred vstopom v šolo. V stroki pa se najdejo tudi posamezniki, ki zagovarjajo stališče, da je dvojezičen oziroma večjezičen posameznik vsak, ki uspešno komunicira v dveh ali več jezikih, in taki posamezniki so v svetovnem merilu v večini. Dve tretjini svetovne populacije namreč govori več kot en jezik.
Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo so se spremenile tudi razmere na trgu zaposlovanja. Vedno več družin raziskuje zaposlitvene možnosti v drugih članicah Evropske unije, pri tem pa se staršem porajajo nekatere skrbi v zvezi z uspešnostjo njihovih potomcev v novem okolju, v vrtcih in šolah, kjer slovenščina ni jezik splošne komunikacije. Večina izmed njih bi v novem okolju rada tudi ohranila nekaj vezi z domovino, med njimi pa je jezik verjetno ena izmed močnejših.
Raziskave potrjujejo, da bo imel otrok manj težav s sporazumevanjem, če bo obema jezikoma izpostavljen hkrati in zelo zgodaj, več težav se lahko pojavi, če se bo z novim jezikom seznanil kasneje, v obdobju obiskovanja vrtca, ko je prvi jezik že usvojil. V vsakem primeru pa se lahko pričakuje, da bo imel otrok obdobja, ko bo kdaj oba jezika med sabo pomešal, si iz enega jezika sposodil kakšno besedo, ki v drugem ne obstaja, uporabljal en ali drugi jezik le za izražanje v točno določenem okolju oziroma se posluževal obeh jezikov, da bi bilo njegovo sporočilo za okolico bolj odmevno. Oba jezika se bo naučil uporabljati ločeno le postopoma.
Tudi če je otrok simultano dvojezičen, bo eden izmed jezikov verjetno prevladoval.
Ponavadi je jezik okolja tudi materni jezik enega izmed staršev dvojezičnega otroka. Včasih je materni jezik obeh staršev enak, se pa razlikuje od jezika okolja, kjer otrok odrašča. Če se materni jezik obeh staršev razlikuje, naj vsak starš v komunikaciji z otrokom uporablja svoj materni jezik, tako se bo otrok naučil povezovati določeni jezik z materjo oziroma očetom, kar ga ne bo zmedlo. Sprva lahko starši seznanijo otroka z eno do dvema besedama na dan, seveda pomaga, če lahko otrok poveže novo besedo s sliko predmeta ali pesmijo oziroma če predmet lahko tudi sam otipa. Ko je starejši, lahko starši z imeni v določenem jeziku označijo predmete v hiši oziroma stanovanju. Pri uvajanju drugega jezika je potrebno veliko vztrajnosti in potrpljenja. Starši si lahko pomagajo tako, da si za začetek ustvarijo arzenal otroških pesmic in ugank, nakupijo slikanice, kasneje pa tudi posnetke in računalniške programe v ciljnem jeziku.
Zelo dobro se obnese tudi ustvarjanje določene rutine pri uporabi ciljnega jezika. Ko se družina odpravlja na pot, med nakupovanjem oziroma sprehodi, naj se ciljni jezik uporablja za pogovor o določenih temah oziroma za opisovanje različnih družinskih prigod.
Starši, katerih materni jezik ni jezik okolja, bodo svojim otrokom vzbudili občutek, da je njihov materni jezik manjvreden, če bodo svoj jezik uporabljali samo za zaprtimi vrati svojega doma. Prav tako je pomembno, da se starši v svojem jeziku z otrokom pogovarjajo o tem, kar mislijo, vidijo in čutijo. Odrasli naj bodo jezikovni vzor, pravilnost rabe jezika bodo otroci dosegli predvsem preko pogovora, manj preko zavestnega korigiranja s strani staršev. Koristno je, da otroci usvojijo v jeziku staršev tudi različna, bolj abstraktna znanja, veščine in koncepte, ki jih bodo v drugačnih okoliščinah izrazili tudi v jeziku okolja.
V družinah, kjer eden izmed staršev ne govori jezika okolja, je včasih težko prepričati sorodnike, da namen pogovora z otrokom v tujem jeziku ni posredovanje vsebin, ki niso za vsaka ušesa ali celo obrekovanje prisotnih. Kot je v nekem intervjuju povedal Vladimir Wakounig, profesor na Inštitutu za pedagogiko in izobraževanje na univerzi v Celovcu „dvojezična vzgoja terja velik napor predvsem s strani tistega, ki je nosilec ali nositeljica družbeno šibkejšega jezika.” Nekatere dežele pa dvojezičnost spodbujajo, recimo v Avstraliji je dvojezičnim otrokom na voljo pomoč strokovnega delavca že v vrtcu.
Dvojezičnost prinaša tudi marsikatere prednosti, po nekaterih raziskavah naj bi dvojezični otroci lažje analizirali in tudi reševali zapletene probleme, z manj težav oblikovali določene koncepte in logično sklepali ter lažje spreminjali oziroma dopolnjevali kognitivne sheme. Dvojezičnost naj bi tudi stimulirala kreativnost, izboljševala samopodobo, prispevala k boljšemu oblikovanju različnih razmerij in razvijala večjo občutljivost za razmere v družbi.
Dve tretjini svetovne populacije govori več kot en jezik. Glede na statistike v Združenih državah Amerike, ki segajo nazaj v leto 1990, eden od sedmih Američanov, se pravi vsega skupaj 31,8 milijonov Američanov, doma uporablja jezik, ki ni angleščina. Dvojezičnost ali večjezičnost torej ni le značilnost pripadnikov majhnih narodov, ki lažje prepričajo ostali svet, naj jih posluša, če govorijo vsaj enega izmed takoimenovanih svetovnih jezikov. Dvojezičnost ali večjezičnost je vse bolj osnovna sestavina vsakdanjih komunikacijskih situacij po svetu. In tega se, po obsežnem vpisovanju na vsakovrstne jezikovne tečaje sodeč, Slovenci dobro zavedamo.
Viri:
http://psy.ff.uni-lj.si/iGuests/Obzorja/Vsebina1/Vol11-4/furlan.htm (22. 9. 2008)
http://www.multikulti.de/aktuelles/most/interview.html (22. 9. 2008)
http://www.geocities.com/bilingualfamilies/bilingualism.html (22. 9. 2008)
