Aleksij Kobal: predstavitev romana Topologija zlatoroga in zatvoritev razstave Nebeške črvine

Predstavitev romana: Topologija zlatoroga
Avtor: Aleksij Kobal | Založnik: Sanje
Galerija Salsaverde Izola
6.1.2023 ob 18.00h

Intrigantna psihološka zgodba o samoodkrivanju in iskanju resnične ljubezni s primesmi kriminalke. Agencija s pretvezo fotoseanse pošlje fotografa navezat stik s skrivnostno Enio, eno redkih, ki naj bi imela natančne podatke o skrivnostni, komaj dostopni, a rajski gorski planini. Medtem ko se v ozadju bije boj za podreditev planinske idile Triglavskega narodnega parka, se začne tudi junakov boj z lastnimi podobami in odsevi. Napeto, globoko, kot granit trdno pisanje.

Aleksij Kobal, rojen 23. oktobra 1962 v Kopru, je leta 1986 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorju Janezu Berniku.
Podiplomski študij iz slikarstva je zaključil leta 1993 pri profesorici Metki Krašovec. Sodeloval je na številnih skupinskih razstavah in priredil več samostojnih razstav,
med njimi najbolj odmevne: Starless – zgodba o Prešnici, Providence, Časovne rane, Poroka stoletij, Prepovedano mesto in Nocturno.
Med leti 2004 in 2008 je sodeloval z glasbeno skupino The stroj. Leta 2009 pa je pri Cankarjevi založbi izšel njegov prvenec z naslovom Glas,
leta 2022 pa je pri založbi Sanje izšlo njegovo drugo knjižno delo Topologija Zlatoroga.
Za likovno udejstvovanje je prejel več priznanj in nagrad, med drugim tudi nagrado Prešernovega sklada leta 2016. Živi in dela v Ljubljani, kot svobodni umetnik.

Zatvoritev razstave 6.1.2023 0b 19.00h:
NEBEŠKE ČRVINE
Ko sta me Natalija in Miha povabila, če bi razstavljal v njuni galeriji, sem imel v mislih nova dela. Predvsem so drugačna zaradi uvedbe novega postopka prenašanja računalniške risbe, na katero pa so, v renesančni maniri slojev, doslikani oblaki. Ti v moji imažeriji niso novost. Posredi vznemirjenosti pa tudi določene mere negotovosti, sploh pa v objemu oblakov, sem sprva pomislil, da bo naslov razstave: OBLAČNO, kasneje: RAZOBLAČENJE. No sedaj, ko so mala dela nekako stekla v pravo smer, sem se odločil za naslov, ki je že sicer podnaslavljal nekatera moja starejša dela: NEBEŠKE ČRVINE.
Ne živimo le v času digitalne navidezne resničnosti, ampak vse bolj tudi v manipulativnem svetu umetne inteligence. Ta, med drugim, prevzema obči človeški servis, od splošnih fizičnih potreb in namenov do imitacij čustvenih stanj. Če se vsaj malo posvetim digitalni strukturi vektorskih operacij, potem ni nobenega razloga, da se nebo nad menoj naenkrat ne bi razodelo v obliki digitalne mreže, kajti vse je samo še surogat, nadomestek realnega. Nebesni svod nam razkrije le tisto, kar je neprenehoma zakrito našim očem, samo zradirati je potrebno gosto modrino in izsek digitalno strukturiranega polja je pred nami. In mi? Tisti, ja, ki si v naših glavah še vedno rišemo nostalgično obarvane oblačke? Tisti smo nekje vmes, iščoč ravnovesje med subjektivno in objektivno resnico.
Aleksij Kobal