Alenka Rebula: Ženske, podarimo si več nežnosti

0
212
Alenka Rebula, pisateljica, pesnica in predavateljica, je poetična duša, ki verjame v skrite zaklade globoko v nas. S svojim znanjem in subtilnostjo nas na predavanjih in delavnicah ter v svojem pisanju blago nagovarja, naj vendarle odvržemo težko breme zamer, nesoglasij in obupa ter vedno znova poskušamo "graditi boljše razmere zase in za druge, kajti to je edino, kar nam lahko pomaga".

Alenka nas nagovarja, naj se obrnemo vase, stran od videza in pozunanjenega uspeha, saj le resnični stik s seboj in s sočlovekom omogoča srečo, ne glede na zunanje okoliščine, ki so nam bolj ali manj naklonjene ali pa sploh ne. Na tej poti sta potrebni vztrajnost in jasna smer, kot bi vedel povedati sleherni mornar, ki pluje po razburkanem morju. Kajti duša beleži vsak trenutek, ki vzklije iz posejanega semena: tisoč drobnih trenutkov v smeri najgloblje odločitve za življenje, za lastno dobrobit in sožitje z drugimi ima veliko večjo težo kot ena ali dve veliki življenjski odločitvi.

Kaj bi bilo potrebno, da bi se izoblikovali mehanizmi zdrave družbe, ki bi spodbujali samospoštovanje in spoštovanje sočloveka, zlasti v intimnem odnosu ženske do sebe in do drugih?
V tej družbi je obilo zamere in jeze, zelo veliko. Naučili so nas, da je treba potrpeti ali pa odločno napadati, vendar v obeh primerih pride do zagrenjenosti. Res, veliko krivic se dogaja,toda olajšanje nam prinese le prehod iz jeze v ustvarjalnost. Najti krivca in ga obtožiti – to žal ne pomaga do pravih idej in ne odpravi krivice. Poskrbeti je treba za notranjo razbremenitev, najti izgubljeno suverenost in se povezati z ljudmi, ki želijo graditi. Šele to spremeni ozračje in rodi dobre ideje, življenje pa postane lažje in bogatejše. S pritoževanjem zase ne naredimo ničesar ustvarjalnega. Tudi če so okoliščine zelo slabe, denimo če izgubimo službo, zbolimo ali pa pride do razpada odnosov, je vedno mogoče ustvariti boljše razmere zase in za druge, obenem pa je to tudi edino, kar nam pomaga. Človek je srečen le, ko kaj ustvarja iz svojega upanja.

Zakaj to tako težko naredimo?
Naša kultura nima pravega odnosa do pomena notranjega življenja. Že otroke navajamo, da si prizadevajo predvsem za videz in uspeh. Toda uspešnost delovanja v svetu je najbolj odvisna od notranjega počutja, to pa je občutljivo in zahtevno področje. Če se mu posvečamo, nas podpira, vendar veliko ljudi zanemarja svojo notranjost. Občuteno in lepo življenje je možno, vendar moramo dati veliko od sebe: časa, pripravljenosti na resnico in izmenjavo z drugimi, tudi denarja. Ko bomo pripravljeni za notranji blagor in ljubezen dati toliko kot za mobilnik ali avto, bo zelo drugače.

Kako lahko posameznica naredi korak k sebi, k razkrivanju lastne sence? Kako naj ženska odkrije svoje potrebe?
Vprašati se je treba, kaj v resnici čutimo, nato pa ukrepati in pri tem nameniti prednost temu, kar je najbolj pereče. Ko opazujem moške, kako predano čistijo svoj avtomobil, in ženske med čiščenjem stanovanja, pomislim, da bi živeli v raju, če bi ljudje z enako prizadevnostjo negovali svoje notranje življenje. Vsaka ženska ve, da na vrtu ne bo pridelkov, če se ga bo lotila enkrat na mesec, na drugi strani pa se nekatere niti enkrat na leto z ljubeznijo ne zazrejo vase. Okrog sebe vidim veliko trpljenja, saj se leta in leta zanemarjamo. Življenje postane lepo, če ga negujemo predano – kot največjo dragocenost. Vse se spremeni, ko se začnemo živo zanimati za vse, kar bi lahko naredili zase, in ko nehamo govoriti, kaj bi morali drugi narediti za nas. Šele tedaj odkrijemo, koliko moči, zanosa, zdrave trpežnosti in svežine je v nas, kako vse v nas vre in hoče živeti. Če bi ženske vedele, kako polne so življenja, ki ga še niso živele, in koliko možnosti imajo!

Kako lahko odpravimo deformirane spomine iz preteklosti, da bi lažje zadihali in pogumno vstopili v svetlejše življenje?
To gre počasi, z neštetimi vztrajnimi koraki. Pri tem je pomembno držati jasno smer. Kaj je na prvem mestu? To vprašanje si je treba zastaviti vsak dan. Če pogledam sebe, vidim, da je bilo potrebno predvsem veliko vztrajnosti in vere. Tudi brez podpore ljudi, ki me imajo radi, ne bi šlo. In brez odmika od vseh, ki so me tlačili. Vsak dan sem se ukvarjala s tem, kako bi se lahko počutila bolje, kako bi lahko v sebi čutila več ljubezni, leta in leta dodajala nova spoznanja, tisoč majhnih dejanj in odločitev v isto smer. Seveda si je treba na tej poti priznati marsikaj: žalost, jezo, tudi hudobijo, ki nas pogosto muči. Kot otroci smo hudo zamerljivi, čeprav se tega ne zavedamo, in kot odrasli težko odpuščamo. S tem je kar nekaj dela, če si želimo zaživeti brez grenkobe, z lahkih srcem. Toda če to resnično želimo, nas težko otroštvo preneha ovirati. Vendar pa ne moremo odpuščati, če za to nič ne naredimo. To ne pride samo od sebe.

Medosebni odnosi prinašajo veliko tegob, sploh če se srečni trenutki prelevijo v nekaj drugega, kot smo pričakovali … Kako naj se ženska izvije iz primeža pričakovanj v odnosu do drugega?
Da, včasih drugi ne sodeluje, kot je obljubil, naše razočaranje pa je veliko in boleče. Včasih tudi sami ne zmoremo držati svojih obljub. V vsakem primeru to lahko priznamo: doživimo bolečino in se nato poslovimo od želje, ki ne more živeti. Spoznamo, da neuresničene želje v resnici niso nenadomestljive. Spoznamo, da niso zaživele zato, ker potrebujemo nekaj drugega. Vztrajanje v razočaranju prikriva naša resnična čustva. Ko stvari ne uspejo, je nekje globoko v nas zavest, da smo vedeli, kako se bo končalo. Naslednjič poslušamo ta glas in se naučimo v večji meri slediti globokim občutkom, ki se ne motijo. Ko nam to uspe, lahko začnemo drugače in brez grenkobe, razočaranja pa se ne bojimo več. Doživimo, da nam življenje pomaga na vsakem koraku.

Kakšno je vaše mnenje o izjavi slovenske intelektualke, ki ima v Vivi svojo kolumno, da so najokrutnejše ženske, ki pridejo na najvišje položaje?
Nimam stikov z ženskami na zelo visokih položajih. Možno, da to drži, kajti boj za oblast je v naši družbi oster in neprizanesljiv do ljudi, ki bi radi pošteno napredovali. Ženske v vse, kar delajo, navadno vložijo več čustev, vsa ta čustva pa niso blagodejna: kariera utegne krepiti strah pred tekmeci, preračunljivost, pomanjkanje sočutja. Na drugi strani imamo v svetovnem merilu primere čudovitih žensk, ki so ogromno naredile za svojo deželo, med sodelavci pa so priljubljene in spoštovane. Menim, da jih tudi v Sloveniji ne manjka, res pa je, da nam prej padejo v oči tiste, ki slovijo po nečloveškem ravnanju. Poleg tega smo do žensk strožje, saj od njih pričakujemo solidarnost in žensko čutečnost.

Kakšno je vaše gledanje na materinstvo? Ali v tem obdobju utegne priti do prisvajanja otroka, celo načrtovanje njegove rasti in osebnosti? Ali se vam to zdi etično?
V odnosu do otrok vedno delamo napake, saj vsaka doba zahteva nekaj novega, česar se nismo mogle naučiti. Toda če obsojamo sebe in kritiziramo druge, ne bomo nič boljše matere. Ljubezen do otrok bo plemenitejša, če bomo poskrbele zase, za to, da bo v našem življenju več nežnosti do sebe, več vere vase in več zaupanja v svet. Potem se nam bo zdelo, da imajo tudi naši otroci možnost za ustvarjanje svoje lastne moči in svobode. Svojega življenja ne bomo več pile iz njih in ne bo se nam zdelo, da jih moramo obvarovati pred krutim svetom.

Ali je odnos do nebiološkega otroka nemara nekako laže graditi, nemara zato, ker ni tako instinktivno pogojen?
Tudi v primeru posvojitve ni nič laže, saj imamo vedno opraviti s seboj, kakršni pač smo. Nemara celo bolj.

Kako naj ženske poskrbimo za samovzgojo, za to, da se bomo znale potrjevati, se podpirati in se navdati z zadovoljstvom? Da se torej ne bomo venomer ukvarjale zgolj s tem, česa ne zmoremo in kaj vse bi morale, čeprav nam nemara sploh ni do tega …
To lahko dosežemo, če odločimo, da je to najpomembnejše. Nato pa samo vztrajati. Če dolga leta živimo na način, ki nam ruši samozaupanje, je potem treba dolga leta – pravzaprav vse življenje – gojiti drugačne, žive, polne trenutke. Večkrat na dan se je treba ustaviti in se posvetiti negi sebe, se pogosto srečevati z ljudmi, ki nas podpirajo, govoriti o vsem, kar nas krepi, vlagati svoj čas in denar v stike, izobraževanje … Obenem je treba žrtvovati vse, kar nas ruši, čeprav ponuja določene ugodnosti. Gre za vsakodnevno izbiranje: to ali ono? Želim to narediti tako ali drugače? Naj naredim ta korak ali novega? In tako naprej. Ključne niso velike odločitve, ki jih sprejmemo nemara trikrat v življenju, ključen je sleherni droben korak, in to vsak dan. Samo tisto, kar storim desettisočkrat, resnično spremeni življenje.

Ali bi lahko dejali, da se moški bolj razlikujejo od žensk, kot se ženske razlikujejo med seboj? Mar nima vsaka ženska tudi moško plat – in nasprotno? Kako naj skrbimo za obe?
Sleherni človek ima svoj značaj; težko bi govorila o razlikah med spoloma. Poznam kar nekaj žensk in težko bi rekla, da so si podobne. Zagotovo pa vem, je, da srečevanje med moškimi in ženskami čudovito deluje. Ženske in moški različnih značajev smo najlepša kombinacija. Zavzemam se za pisano druženje, čeprav moški včasih potrebujejo samoto, vendar to velja tudi za ženske. Pomembno pa je, da se nato vnovič najdemo in si izmenjamo svoja bogastva. Pomembno je tudi iskreno zanimanje za druge, saj se v resnici nikoli ne spoznamo v celoti. Včasih težko dojamem, kaj čutijo mož, hči, sin, prijateljica, prijatelj, sorodnik. Čutiti druge je zahtevno; vse življenje bom odkrivala ta neznani, vedno drugačni, čudoviti svet drugih. To me bogati in razkriva sebi. Drugi ljudje, tudi najbližji, so vir neizčrpnih odkritij in neizčrpnega veselja, če le ohranjamo svež, otroški pogled.

Kaj pa je sreča?
Sreča je to, da v veselju ali žalosti, v bogastvu ali stiski, v bolezni ali zdravju, v razumevanju ali napetosti … vedno zaupno sodelujemo z življenjem, ki nas vsak dan prihaja reševat.

Viva predstavlja Alenka Rebula živi ob morju, ki ji služi kot navdih pri njenem poglabljanju v lastno psiho in v psiho soljudi, otrok in odraslih. Je hčerka slovenskega pisatelja Alojza Rebule in pisateljice in profesorice Zore Tavčar. Tako je že od malih nog spoznavala kultivacijo notranjega življenja, ki jo je navedlo, da je študirala psihologijo. Deluje kot pisateljica, pesnica, predavateljica, voditeljica delavnic za samorazvoj in kulturo notranjega bogastva in miru. Napisala je poglobljeno knjigo o razvoju otroške psihe in otrokovem doživljanju Globine, ki so nas rodile. Sledila je izjemna knjiga za samokultivacijo žensk Blagor ženskam, ki je pomagala mnogim posameznicam v sprejemanju sebe, spreminjanju svoje negativne podobe in vstopanju v svet bogatih medčloveških odnosov.

Vir: www.viva.si