prevod: Maja Novak
Ta zgodba je polifoničen roman v sedmih delih, z metaforo življenja, prikazano s pomenljivo strukturo krožne, sklenjene proge s težko prevoznimi ovinki – digresijami – kot dirkalna steza, ki jo hoče speljati Ultimo Parri.
Roman uvede Uvertura, napisana skozi kratke prizore, ki si sledijo kot filmski kadri, v vratolomni hitrosti prve avtomobilske dirke leta 1903 v Franciji. Potem stopimo v svet družine malega Ultima Parrija, fanta z »zlato senco«. Ultimov oče Libero uresniči svojo fiksno idejo, ko iz hleva naredi prvo mehanično delavnico v Piemontu. Sprva životari, ko pa vanjo nekega dne po naključju zaide grof D’Ambrosio, ki je ostal brez bencina, se lahko posel začne …
Druga digresija je tretje poglavje, kjer je pripovedovalec oče mladega vojaka, ustreljenega zaradi dezerterstva. Pokrajin v Pričevanju o Kobaridu ne črtajo več ceste in ne zaznamuje odkritje hitrosti, temveč jih parajo strelski jarki, v katerih vladata groza in smrt. V ujetništvu Ultima Avstrijci peljejo popravljat pristajalno stezo sredi travnika in takrat se njegov svet začne spet sestavljati v skladno celoto: tu dobi zamisel o krožni dirkalni stezi, na kateri bi ovinek za ovinkom, kajti ničesar ni doživel zaman, nanizal vse svoje življenje in kot v nekakšen urobor v večni krog sklenil začetek s koncem.
Na novo pa skuša začeti življenje mlada Jelisaveta, ruska emigrantka plemiškega rodu leta 1923 v Ameriki, ki hoče burno preteklost pozabiti s pisanjem dnevnika o sedanjosti. Ampak nič ni tako, kot je videti. Edino, kar je resnično, je njena ljubezen do Ultima in so njene želje. Te jo ženejo, da se na stara leta odloči poiskati Ultimovo stezo.
Bariccu je s To zgodbo bralca spet uspelo očarati in mu s povsem klasičnimi romanesknimi prvinami (ljubezen, sovraštvo, vojna, smrt …) ustvariti sveže, vendar morda v njegovem opusu najbolj zrelo besedilo, ki izstopa tudi iz morja prevladujočega, na mestu stopicajočega opisovanja brezizhodne sedanjosti izpod peres njegovih pisateljskih kolegov. Je eden osamljenih glasov, s katerim lahko spet sanjamo. Ostaja genialen v svojih »barikizmih« in užitku pripovedovanja. »Kadar nimaš imena, da bi nekaj opisal, pripoveduješ zgodbe,« je zapisal v uvodu v Svilo. »Tako to gre. Že stoletja.« In on to zna.
