Najprej moramo razčistiti eno zelo pomembno vprašanje. Kdo sploh je znanstvenik? Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je to vsak, »kdor se ukvarja z znanostjo«. V redu, torej so znanstveniki tisti pametni ljudje, ki se pozno v noč potikajo po laboratorijih in knjižnicah, da bi nekaj novega izvedeli ali dokazali, nato pa napisali članek za ugledno znanstveno revijo. Pa je znanstvenik tudi tisti novinar, ki prej omenjeni članek nato povzame za dnevni časopis, ga primerno posploši in poneumi, na koncu pa še dvoumno naslovi? Kaj pa nadobuden mladenič, recimo mu Matic, ki v prostem času rad eksperimentira s snovmi iz gospodinjstva, svoje ugotovitve pa deli s prijatelji prek Facebooka in Twitterja? Pa priljubljena pevka in medijska osebnost Nika, ki v videospotih in javnosti ponosno kadi tanke cigarete z dolgim filtrom in prisega, da tobačni izdelki ne škodujejo njenemu zdravju, saj so ji to zagotovili znanstveniki iz priznanega inštituta, ne ve pa, da ta inštitut financirajo isti ljudje, ki njej plačujejo za vsako sekundo televizijskega programa, kjer se pojavi s cigareto v ustih? Po definiciji SSKJ so vsi zgoraj našteti ljudje znanstveniki, saj se posredno ali neposredno ukvarjajo z znanostjo. Potemtakem ne, danes vsem znanstvenikom ne moremo zaupati.
Poleg tega se znanstveniki ukvarjajo z informacijami, zato je naslednje pomembno vprašanje, kaj je danes informacija in kaj je njena vloga. Informacije si ljudje neprestano izmenjujemo, vedno smo si jih in vedno si jih bomo. Informacije so pogon našega napredka in le z njihovo pomočjo smo se lahko razvili v tako napredno vrsto. Nikoli v zgodovini človeštva informacije niso bile tako enostavno dostopne in se niso širile tako hitro, kot se s pomočjo tehnologije prenašajo danes. Hitrost izmenjave informacij pa je dvorezen meč. Je že prav, da se prave in kvalitetne informacije širijo s svetlobno hitrostjo ali še hitreje. Kaj pa tiste pokvarjene, umetno spremenjene informacije? Tiste se prenašajo še hitreje. Danes je ljudem pomembno le, da je informacija predstavljena v lični podobi, zapakirana skupaj z zvrhanim košem relativnih dejstev, ki ljudem na primer povedo, da smo mejo lakote zmanjšali za nekaj odstotkov, ne povedo pa, da še vedno v naši bližini živi na tisoče lačnih ljudi. Tako živimo vsi srečni v lastni ignoranci. V poplavi pokvarjenih informacij pa vse informacije izgubljajo vrednost.
Če se vrnem na tiste znanstvenike, ki cele noči prebedijo v laboratorijih, izboljšujejo svoje razumevanje obravnavane tematike in poganjajo razvoj. Ko pridejo do zaključka, brž pripravijo tiskovno konferenco ali članek za ugledno znanstveno revijo, ki jo na koncu prebirajo le drugi znanstveniki in si širijo miselna obzorja, večinska javnost pa takih revij niti povoha ne. Moje mnenje je, da takim znanstvenikom, torej tistim pristnim, delavnim znanstvenikom, ki niso pod vplivom podkupljenih organizacij, ampak raziskujejo primarno, da bi nasitili svojo radovednost in zadostili svojim kognitivnim potrebam, lahko zaupamo in jim bomo vedno lahko zaupali. Problem se pojavi, ko v enačbo prištejemo še denar in željo po moči. Takrat se stvari zapletejo in v objektiv stopijo ljudje, kot je estradnica Nika, ki nevede ogromni množici ljudi meče pesek v oči, in kot so v uvodu omenjeni novinarji, ki se svoje moči in posledic svojih dejanj ne zavedajo.
Novinar, ki svoje domače naloge ni opravil in ni znanstveno primerno podkovan, napiše povzetek znanstvenega članka, ki ga nato še malo spremeni in dramatično zaplete, ker se takšne zgodbe danes pač prodajajo, ter ga na koncu objavi v časnikovi prilogi, televizijskih poročilih ali na priljubljeni spletni strani, ljudje pa take vsebine radi prebirajo in redno spremljajo. Nato ti ljudje še ta članek povzamejo in katero dejstvo še dodatno začinijo, potem pa o tem pripovedujejo prijateljici, ki ji ravno takrat poleg njih urejajo pričesko, le-ta pa pove še ostalim in tako se pojavi splošno prepričanje, ki več niti približno ni podobno prvotnim odkritjem dobronamernih znanstvenikov. Ljudje smo pač takšna bitja, ki televizijskim programom in priljubljenim spletnim stranem preveč verjamemo. Kot primer bom navedel javne razprave o globalnem segrevanju. Pred nekaj leti je bila to ena od najbolj perečih tem; nekateri znanstveniki so govorili, da se naš planet zelo hitro segreva zaradi človeškega vplivanja na naravo, drugi so pravili, da se Zemlja ogreva, ker je pač v takem ciklu obstoja, spet tretji so rekli, da se Moder planet sploh ne segreva in tako dalje. Večinska javnost je razprave nekaj časa spremljala, nato pa so se ljudje začeli dolgočasiti, saj niso vedeli, komu verjeti in kaj naj storijo. Ljudje so bili bombardirani z informacijami iz vseh strani, nekatere informacije so lepo sledile toku, druge so šle proti toku, nastal je vrtinec in ljudje so se enostavno izgubili v navalu informacij in podatkov.
Za konec bi rad zbral svoje misli in iz njih potegnil bistvo – znanstvenikom danes lahko zaupamo, znati moramo le razlikovati med pravimi znanstveniki in ljudmi, ki znanstvenike zgolj uprizarjajo. Znanstveniki bi rezultate svojih raziskav morali zaščititi pred ukrivljanjem dejstev in potvarjanjem podatkov, novinarji in medijske osebnosti bi se morali do informacij obnašati bolj odgovorno in ne tako mačehovsko, kot to počnejo danes, najpomembnejše pa je, da bi se ljudje morali zavedati pomena informacij in znati k podanim informacijam pristopati z zvrhanim košem skepse. Poleg tega bi se moral čisto vsak izmed nas pri posredovanju informacij in podatkov držati zlatega pravila desetih sekund – preden nekaj poveš, v glavi preštej do deset in v tem času razmisli, da ne boš povedal nič napačnega. V dobi modernega razvoja naj torej znanstveniki dopolnjujejo in nadgrajujejo svoje delo, človek pa jim bo prisluhnil in skušal razumeti njihovo početje ter njegov pomen.
Davorin Kopič, 4. letnik
Tehniški šolski center Nova Gorica
Elektrotehniška in računalniška šola
Mentorica: Bojana Modrijančič Reščič
