Neodvisni raziskovalec in ekolog Anton Komat je prepričan, da otroci v šolah zaužijejo preveč hrane iz uvoza, ki je resda cenejša, vendar zagotovo manj kakovostna. "Večina uvožene hrane prihaja iz najbolj kontaminiranih območij EU, kot je Padska nižina v Italiji. Po eni od raziskav naj bi v povprečju 58 odstotkov sadja in zelenjave v EU vsebovalo ostanke pesticidov. Številni pesticidi so živčni, razvojni, reproduktivni ali metabolični strupi, hormonski motilci in kancerogene snovi. Za otroke bi zagotovo morala veljati ničelna stopnja kontaminacije. Otroci so namreč najobčutljivejša populacija, saj še nimajo dobro razvitega imunskega sistema in hematoencefalne bariere. Zaradi neustreznega razmerja med telesno težo in količino zaužite hrane povprečno zaužijejo štirikrat več ostankov strupov na enoto telesne teže kot odrasli," pravi Anton Komat.
Prepričan je tudi, da je sledljivost v globalizirani trgovini tako rekoč nemogoča, vendar pa obstaja rešitev v obliki lokalne oskrbe. Lep zgled je leta 2012 izpeljan projekt programskega sklopa Urbane brazde, Maribor – Evropska prestolnica kulture, ki je obsegal tudi ustanovitev zadruge Dobrina, ki prek svojih članov – kmetov šole in vrtce oskrbuje z lokalno pridelano hrano.
Lokalno je najboljše
Sezonska hrana ima visoko hranilno vrednost, poleg tega je najbolj naravno pridelana. Sadje in zelenjava z lokalnega območja sta navadno optimalno dozorela in imata višjo biološko hranilno vrednost. Vsebujeta več metabolitov kot zelenjava in sadje, ki sta bila dalj časa skladiščena. Zunajsezonsko hrano za prodajo posebej obdelajo, da zdrži dalj časa, zato so ta živila pogosto polna pesticidov, voskov, konzervansov in drugih kemikalij.
Kje se zatika pri nakupu živil?
Šole z veliko učenci in s tem z večjimi šolskimi kuhinjami pri nakupu živil praviloma ne gredo mimo javnega razpisa. Pri tem je nadvse pomembna višina zneska, namenjenega za prehrano. Ta je še vedno glavni razlog, da pri nakupu živil ne upoštevajo zakonske določbe, po kateri je treba pri naročanju živil prednostno upoštevati tista, ki so v nacionalnih shemah kakovosti (integrirano pridelana sezonska živila, ekološko pridelana sezonska živila …), vendar so dražja od živil, ki jih ponujajo drugi dobavitelji oziroma veletrgovci. Razlog, da na razpisih prej uspejo vsi drugi dobavitelji kot lokalni pridelovalci oziroma kmetje, se ne skriva le v zapletenem sistemu naročanja, pač pa v široki ponudbi in cenah.
Brigita Horvat iz podjetja Anema se že več let ukvarja s pripravo javnih razpisov za nakup hrane, namenjene šolam. Pravi, da se vse več šol drži zakonske spremembe o javnem naročanju in iz razpisov izloči posamezne sklope oziroma živila iz določenih sklopov, ki jih je mogoče dobaviti pri lokalnih pridelovalcih. "Na marsikateri šoli še vedno nimajo dovolj osebja, ki bi se ukvarjalo s šolsko prehrano, zato je marsikje organizator šolske prehrane kar računovodja ali pa učitelj gospodinjstva ali biologije. Vodstva šol so odvisna od razpoložljivih finančnih sredstev, lokalni pridelovalci pa imajo pogosto višje cene, obenem pa nimajo dovolj ponudbe za redno dobavo. Poleg tega imajo številni javni zavodi sklenjeno tri- ali štiriletno pogodbo, ki zavezuje tako naročnika kot dobavitelja," pravi Brigita Horvat.
Nujna povezanost pridelovalcev
Vse bi bilo lažje, če bi bili kmetje povezani, saj bi le tako imeli raznovrstnejšo ter večjo ponudbo pridelkov in izdelkov. Še en primer dobre prakse lokalne samooskrbe je Jarina, zadruga za razvoj podeželja iz Litije, ki od leta 2007 skupaj z Razvojnim centrom Srca Slovenije povezuje dvesto ponudnikov, katerih pridelke in izdelke dobavlja sedemdesetim javnim ustanovam, pretežno šolam, vrtcem in domovom za ostarele. Doslej so dobavili dvesto ton sveže zelenjave in sadja.
Kot je povedala Nataša Smrekar, v. d. direktorice zadruge Jarina, so njihove cene nekoliko višje od tistih, ki jih ponujajo veletrgovci in pri večini pridelkov dosegajo proizvajalčeve cene, ki jih je izračunal Kmetijski inštitut Slovenije. "Čeprav lupljenje neenakih krompirjev in korenja, ki jih ni mogoče dati v stroj za lupljenje, ni enako lupljenju povsem enakih pridelkov iz pridelave v tujini, čeprav ob tem času prejemamo naročila za papriko, čeravno vsi vemo, da zdaj ni čas sveže paprike, je ozaveščenost o sveži domači hrani med ljudmi, ki so povezani s sistemom šolske prehrane, vse večja," je prepričana Nataša Smrekar.
Pri večini pridelkov je ponudba premajhna, še posebno malo je ekoloških pridelkov, na drugi strani pa je jabolk dovolj, vendar ne zato, ker bi bilo toliko presežkov, pač pa zato, ker imajo zavodi več dobaviteljev, ki dobavljajo tudi jabolka iz tujine, še pove Smrekarjeva.
Andreja in Milena Penko s kmetije pri Jernuclevih iz Petelinjega pri Pivki šoli v Prestranku dobavljata sveže mleko in jogurt. Za mleko dobita 0,60 evra za liter in za jogurt 2,30 evra za kilogram. "Izdelki imajo certifikat brez GSO, kar pomeni, da živali hranimo s krmo, ki ne vsebuje gensko spremenjenih organizmov. Dostavljava samo enkrat na teden, saj je to za naju velika obveznost, stroški embalaže in transporta so visoki, cena pa ne," pravi Andrej Penko. Poleg tega Osnovna šola Prestranek redno sodeluje s KZ Agraria Koper, ki jo poleg drugih dobaviteljev oskrbuje z lokalno pridelanim sadjem in zelenjavo. "Razlog, da šola nima več lokalnih dobaviteljev, so višje cene in slaba ponudba," pravi Veronika Švigelj, organizatorka šolske prehrane v OŠ Prestranek.
Lidija Koroša, ravnateljica OŠ Križevci pri Ljutomeru, pravi, da so naložba v zdravo prehrano otrok dolgoročno obrestuje. Njihovi otroci v vrtcu in v šoli imajo enkrat na mesec vse štiri obroke – zajtrk, dopoldansko in popoldansko malico ter kosilo – pripravljene iz ekoloških živil, ki jih dobavljajo lokalni pridelovalci, združeni v Društvo za promocijo prleških ekoloških kmetij. Ekološke pridelke občasno vključijo tudi v druge obroke, kot je bilo nedavno, ko so otroci malicali jogurt in ekološki pirin kruh domače peke. Njihov kuhar Danilo Ros poskrbi tudi za tradicionalno hrano, kot so ajdovi žganci s smetano. "Tudi če otroci hrano prvič zavrnejo, jim jo je treba ponuditi večkrat, da se je navadijo, ali pa jim jo skušamo ponuditi drugače, denimo tako, da zelenjavo zmiksamo," pove Lidija Koroša.
Društvo za promocijo prleških ekoloških kmetij, ki oskrbuje križevsko šolo z ekološkimi pridelki, združuje trideset lokalnih pridelovalcev, ki sedmim šolam in štirim vrtcem na območju ponujajo ekološko pridelano sadje, zelenjavo, meso, mesne izdelke in različne izdelke iz žit. Koordinator med šolami in pridelovalci je pridelovalec Marko Slavič iz Vučje vasi, ki vsak mesec šolam in vrtcem pošlje ponudbo pridelkov in izdelkov.
Organizacija šolske prehrane
Irena Simčič z Zavoda RS za šolstvo je večkrat poudarila, da javni zavodi s tem ko prek javnih naročil nabavljajo hrano iz uvoza, podpirajo tuje kmete. Slovenski javni zavodi za hrano porabijo približno 110 milijonov evrov proračunskih sredstev, od tega jih samo šole porabijo približno 80 milijonov. Vsi vzgojno-izobraževalni zavodi morajo pri organizaciji šolske prehrane, urejeni z zakonom o šolski prehrani, upoštevati smernice za prehranjevanje, ki jih je leta 2010 sprejel Strokovni svet RS za splošno izobraževanje. Poleg tega so v šolskih okoljih prepovedani avtomati z nezdravimi izdelki, vsi otroci pa lahko v šoli dobijo subvencionirano malico. Kar polovica otrok jo dobi brezplačno.
Nacionalni inštitut za javno zdravje je leta 2010 na vzorcu 95 šol pregledal prehransko kakovost šolskih jedilnikov. Samo polovica šol vsak dan ponuja polnovredno sestavljene obroke iz vseh glavnih skupin živil. Slaba polovica šol vsak dan v malico vključi sadje in/ali zelenjavo. Prav tolikšen delež jih v malico vsaj dvakrat na teden vključi polnozrnate izdelke in kaše, medtem ko ribe in ribje izdelke vsaj enkrat na teden ponuja samo petina šol. Približno 28 odstotkov šol najmanj enkrat na teden vključi v malico odsvetovane homogenizirane mesne izdelke, sladke pijače pa kar 38,3 odstotka šol. V zvezi z načrtovanjem ima največ šol težave z vključevanjem živil iz lokalne ter integriran pridelave in predelave, enako pa velja tudi za ekološko pridelana živila.
Dokler bodo vodstva vzgojno-izobraževalnih zavodov in vsi, ki se ukvarjajo z naročanjem živil za šolsko prehrano, imeli za glavno merilo ceno, ne pa kakovosti živil ali lokalne proizvodnje, otroci v šolah ne bodo jedli lokalno pridelane hrane, pridelovalci pa ne bodo mogli povečati pridelave in ponudbe, zgodba o lokalni oskrbi s hrano pa ne bo tako uspešna, kot bi lahko bila.
Shema šolskega sadja, zelenjave in mleka
Shemo šolskega sadja in zelenjave, ki pomeni brezplačno razdeljevanje sadja in zelenjave učencem v osnovi šoli, uspešno izvajajo že peto šolsko leto, vključenost šol pa se iz leta v leto povečuje. V šolskem letu 2013/14 je vanjo vključenih 90 odstotkov vseh osnovnih šol (417 šol s približno 148.000 učenci). V lanskem šolskem letu so zanjo namenili dobrih 750.000 €, od tega je 75 odstotkov evropskih sredstev, 25 odstotkov denarja pa pride iz nacionalnega proračuna. Pomoč na učenca znaša približno šest evrov na šolsko leto, kar v povprečju pomeni brezplačen dodaten obrok svežega sadja ali zelenjave enkrat do dvakrat na teden. Vsako leto razdelijo 500 ton sadja in zelenjave; z lokalnega območja so to v večini šol jabolka ter sezonsko sadje in zelenjava, ki dozorijo med šolskim letom, torej od septembra do junija.
Slovenija je pri izkoriščanju sredstev v šolski shemi mleka manj uspešna, saj v njej sodeluje samo nekaj šol, ki so lani za ta namen izkoristile približno pet tisoč evrov. Shema šolskega mleka ima več administrativnih postopkov, zato večji odziv pričakujejo hkrati z letošnjo poenostavitvijo, ko se bosta obe shemi združili.
Nadzor nad varnostjo hrane
Zdravstveni inšpektorat RS je izvajal nadzor o varnosti živil v institucionalnih obratih prehrane, kamor spadajo tudi vrtci in šole, do 1. januarja letos, ko je nadzor prešel v pristojnost Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Nadzor je obsegal preverjanje delovanja v skladu z internim sistemom zagotavljanja varnosti živil oziroma s smernicami dobre higienske prakse, ki so bile pripravljene za kuhinje vrtcev, te pa lahko uporabljajo tudi drugi institucionalni obrati prehrane. Ta sistem oziroma smernice določajo, kako zavezanec vzdržuje prostore in opremo v kuhinji, hrani in obdeluje živila, skrbi za usposobljenost zaposlenih za ravnanje z živili, ravna z odpadki …
V skladu z živilsko zakonodajo morajo dobavitelji zagotavljati varnost živil, vrtec oziroma šola pa lahko dobavitelje preverja tako, da od njih zahteva dokazila, da so registrirani pri pristojnih inšpekcijskih službah. Dolžnost šole oziroma vrtca je, da zavrne živila, za katera sumi, da so neustrezna. Ostanke pesticidov v živilih nadzirajo v primarni pridelavi živil, torej pri uvoznikih oziroma distributerjih, ki živila dajejo na trg kot prvi, nadzor pa je v pristojnosti uprave za varno hrano, kajti nadzor nad tem je bolj smiseln na začetku prehranske verige kot pri uporabniku, so povedali na zdravstvenem inšpektoratu. Dodali so, da poreklo živil ne spada med elemente zagotavljanja varnosti živil. Povedali so, da je njihov nadzor v preteklosti pokazal, da so živila v šolah in vrtcih varna.
