Bila je minuta molka za postopača, ženskarja, kvartopirca in konjskega tatu, morda malo manj kot minuta, ampak vseeno so se vsi spomnili pesmi, ki jo je nekoč zložil na čast svojemu dedu. Ta se je menda v neki krčmi ljubil s samo špansko kraljico; vražja ženska, prsata in ritasta, gibka kot kača, je potem vedno govoril mladcem, ki so se nerodno spogledovali z dekleti pred cerkvijo.
To pesem so potem kmalu vsi znali na pamet in vsako leto jo je postopač prav bogoskrunsko zapel na vaškem pokopališču ter godel vse dotlej, dokler ga niso preglasili zvonovi, na katere sta se jezno obešala mežnar in gospod župnik. Vsi so se torej spomnili te pesmi, čeprav je bila tisto bolj čudna minuta, kajti nekateri so izpili pivo zelo hitro, drugi pa so nagibali celo večnost, končno pa je vendar tudi zadnji ves zaripel odložil steklenico in zamrmral:
"Naj visi v miru."
(Brez verzov, brez rim, antologija slovenske pesmi v prozi, pripravil in napisal spremno besedo Andrej Brvar, Knjižna zbirka Beletrina, Ljubljana, 2011)
