Še preden se ob svitu travnik prebudi,
metulj slikar že zdramljen, zatopljen sedi.
Pigmente si pripravlja, barva bo enkratna,
še čopiče pristriže, poišče svoja platna.
Cvetlice dobrosrčne metulju dovolijo,
da barva jim obraze, ko stebla zelenijo,
»bila bi vsa rdeča,« mu ena prigovarja,
»jaz pa rumeno-bela,« ga druga opozarja.
Metulj slikar pa slika, slika svoje sanje,
slika svoje misli in občutja nanje.
Naposled ko še gozd in nebo izriše,
metulj slikar si v krila čopiče obriše.
