To je bilo v tistih časih, ko sta še sveti Pelegrin in Severin hodila po Kranjskem. Prišla sta v Črni Graben, noč ju je ujela, pa nista mogla več naprej. Zato sta stopila v gostilno in prosila, če lahko ostaneta čez noč. Gostilničarka je bila skopa in pohlepna ženkska – ko je videla, da sta popotnika in revna, je rekla le:
"Za berače nimam nič!Nobene strehe! Pri nas smo dobra hiša, za take, kot ste vi."
Še usesti se nista smela. Šla sta naprej in prišla do majhne lesene bajte. Tudi to sta prosila:
"Noč je, nikamor več ne moreva, ali naju sprejmete v hišo?"
"Sprejmem že," je rekla ženica, ki je živela tam notri, "ogrela se bosta, drugače pa – saj sama vidita… Postelje nimam za vaju, na tleh bom postlala…"
(Anja Štefan: Za devetimi gorami: slovenske ljudske pravljice, ilustrirala Ančka Gošnik Godec, Mladinska knjiga, 2015)
Drage bralke, dragi bralci, katere slovenske ljudske pravljice še poznate? Jih berete? Pripovedujete?
Svoja razmišljanja nam pošljite na [email protected]. Zanimiva razmišljanja bomo objavili v Ventilatorju besed www.ventilatorbesed.com. Veliko ustvarjalnosti in izvirnih idej!
