Med urejanjem slikanic po knjižnih policah mi je prišla v roke knjiga uveljavljene pisateljice, pesnice in pripovedovalke Anje Štefan, o kateri smo v Ventilatorju besed že večkrat pisali. Izvirno besedilo, ki poudarja pomen iskrenega prijateljstva, je obogatila cenjena ilustratorka Hana Stupica.
Glavni knjižni junak je zajček in nekaj gozdnih živali, ki začutijo njegovo stisko in mu z veseljem priskočijo na pomoč.
Živel je zajček, imel je hišico in ta hišica je stala čisto ob potoku.
To je bilo dobro – kajti zajček je rad vrtnaril in vsak vrtnar ve, da je vodo dobro imeti blizu.
Kako sočno je bilo njegovo korenje in kako debele njegove buče!
A hkrati je bilo tudi slabo! Prišla je namreč strašna nevihta, lilo je in lilo, potok je narasel in čisto podivjal. Poplavil je vse naokrog in vdrl tudi v zajčkovo hišico. Kar pomislite: voda v izbi, voda v shrambi, voda v mali sobici – voda v slehernem kotičku!
Ko je potok uplahnil, je od hišice ostala ena sama velika žalost. Vsepovsod blato, spodjedene stene, naš zajček pa čisto pobit. Kje naj se loti, kaj naj stori?
Zajček je nemočen in obupan obstal. V hipu mu je ponudila pomoč žabica, zraven pa še zapela:
»Blato je mehko, blato me uboga,
glej, kako rine moja ga noga,
žžžk – na lopatko, žžžk – na dvorišče,
tam bo za žabico krasno plesišče. »
Ubogi zajček je bil presrečen. Kmalu se jima je pridružila še lisica in cel kup prijaznih živali. Celo medved je pristopil k njim. Razkrinkali so lisico, ki je zajčku povzročila hudo škodo in nepotrebne skrbi.
Lisica se je pošteno namučila, da je zajčku uredila hišico. Še pobeliti jo je morala. Verjetno kar z repom, saj je še danes le-ta na koncu malo belkast, kajne?
Ostale živali pa so se medtem imenitno zabavale in še bolj poglobile svoje prijateljstvo.
Imenitna knjiga, tudi za pogovor v družini.
