Arlberg zaznamovan s snežnimi plazovi in meteži

0
489

Zaradi smrtonosnih snežnih plazov so v 14. stoletju zgradili hospic in zakoličili zgodovino prelaza Arelberg na 1800metrih nadmorske višine.
Hospic je zdaj razkošen hotel, nekdanja klet menihov pa šteje med najvišje ležečo in najdragocenejšo vinoteko na svetu.

St. Anton pod Arlbergom je eno najstarejših smučarskih krajev pri naših sosedih. Žal pa slovi tudi po snežnih plazovih, ki ga nenehoma ogrožajo. Prav pred kratkim je sneg vsem pregradam navkljub spet zasul to dolino in jo za kratek čas odrezal od sveta; zaprl je cesto in železnico pred vhodom v tunel pod prelazom. Zgodovino St. Antona tako pišejo tudi snežni plazovi in meteži. Prav zaradi te nevšečnosti so davnega leta 1486 na gorskem prelazu Arlberg nad krajem zgradili hospic St. Christoph, zavetišče za popotnike, ki so potovali iz Švice v Avstrijo in so pogosto izgubili življenje pod snegom. In ko danes iz St.Antona prismučaš na 1800 metrov visok prelaz Arlberg, si moraš pometi oči, da se prepričaš, če si prav videl. Na veliki stavbi- zgrajeni na temeljih nekdanjega hospica – v tradicionalnem tirolskem slogu, te preseneti pet zvezdic pred vhodom v hotel St.Christoph. Največja znamenitost je skrita v njegovi pol tosočletja stari kleti, izklesani iz žive skale, kjer se nahaja ena najdragocenejših in najvišje ležeči zbirki vina na svetu! Tako je prelaz pisan na kožo bogatih in slavnih.

Divje apres ski zabave in vratolona tekma rdečih vragov
Ob povratku v dolino te sredi smučišča ustavi bučna glasba, udarjajoča z več plati, ki ti para ušesa. Odmeva s teras na obrobju smučišča, kjer se množično zabava mladina kar v pancerjih, se naliva s pivom, prepeva in poplesava. Ta del je, torej namenjen mladim, ne le Avtrijcem, ampak tudi Angležem, Dancem in Nizozemcem, ki so tu našli svojo Meko.
V St. Antonu se sicer hvalijo, da so svetovljansko letovišče, saj k njim prihajajo tudi kronane glave, kakršna je japonska cesarica Kiko in vrsto drugih slavnih imen iz vrst bogatašev, filmskih in športnih zvezd. A kaže, da jim množice vendar prinašajo več denarja, čeprav jim pošteno zrijejo proge, saj jih je med njimi veliko neveščih smučanja. Mladim so glavne nore zabave po smučanju, predvsem na obsežnih terasah gostišč z glasno glasbo. Pijansko drsanje ter prevračanje na kratki razdalji iz zabavišča do mesta je za tujce brez smučarskega znanja še dodaten hec. Meščane in hotelirje pa to ne moti, saj jim na ta način veseljaki ne kalijo miru v samem mestu. Dobra zvijača!
Poleg tega je kraj znan po raznovrstnih prireditvah od koncertov znanih glasbenikov – prvi so tu davno nazaj nastopili Beatli – do folklornih predstav ob praznikih in tekmovanj, kakršen je dokaj nevaren Red Bull Hut rallly. Smučarji – freeriders- drvijo čez drn in strn po cevcu čez ovire, med drugim se morajo izogibati senikov ali skakati čeznje ter skoznje in tako čimprej prismučati v dolino. Pravijo jim predrzni vragi, med katere se je vpisal tudi domačin Andy Matt, brat Maria Matta, vrhunskega alpskega smučarja z olmpijskim odličjem.
Menihi so reševali ljudi izpod plazov,
Gestapo pa je hospic spremenil v orožarno
Tu je doma še svetovna smučarska legenda Karl Schranz, zaslužnen za razvoj smučanja v St. Antonu, nekoč revni dolini, nenehoma ogroženi od snežnih plazov, saj leži pod strmimi pobočji tudi tri tisoč metrov visokih gora. Snežni plaz iz leta 1988 je bil razdiralen in je pokopal tudi nekaj ljudi. Potem so naselja zavarovali s številnimi protiplazvonimi ogradami, a kaže, da letošnjim snežnim slapovom niso bili kos.
V starih časih so ljudje potovali peš čez gorske prelaze, kot je Arlberg in marsikdo je bil žrtev snežnega meteža ali plazu. Zaradi tega je leta 1386 pastir Heinrich zgradil hospic, da bi pomagal popotnikom, onemoglim v globokem snegu in viharju. Denar zanj je zbral s pomočjo bratovščine sv.Krištofa, ustanovljene z dovoljenjem papeža. Že prvo leto so menihi rešili sedem življenj in to počeli vse do leta 1884, ko je bil zgrajen železniški predor pod Arlbergom. Stavbo so zavarovali kot spomenik. Med drugo svetovno vojno so se tu sladkali z vini gestapovci, ki so na prelazu imeli svojo postojanko s skladišči orožja, bojda tudi v stari vinski kleti. Ta je bila, torej bunker, vendar je ostala nepoškodovana. Enega dela pa Nemci sploh niso odkrili, ker je bil zazidan. A o tem novinarjem ne govorijo. To sem slišala od starejšega možakarja v dolini.
Ko se je v St. Antonu razvil zimski turizem, najbolj po letu 1937, ko so postavili prvo gondolo, so hospic preuredili v hotel. Konec petdesetih let je hotel Hospiz St.Christoph, ki je prevzel šest sto let staro ime, zaslovel po razkošju visoko v gorah tudi zunaj meja. Zvrstilo se je veliko nagrad za kulinariko.
Klet, ki bi jo Bachus izbral za rezidenco
V hospicu so hranili vino že menihi in ga spravljali v klet, izklesano v skali pod stavbo. Adi Werner, lastnik hotela Hospiz, je postal legenda teh krajev. Tudi zaradi odličnih vin in žlahtnih sokov. V globoki kleti, ki jo krasijo kristalni lestenci, pozlačeni svečniki in barviti vitraži se počutiš kot v cerkvi, čeprav tu domuje Bachus, bog vina. Lastnik pravi, da bi si ta izbral njegovo klet za rezidenco, če bi se pojavil na Zemlji. V njej so shranjena najboljša vina z vseh koncev sveta, posebej dragocena je zbirka vin iz Burgundije in Bordeauxa, za katero je dobil najvišjo, diamantno nagrado. Grozdje za ta vina morajo biti obrana ročno. Na policah prevladujejo velike steklenice, kar je Wernerjeva posebnost, ki jo je prevzel od kletarjev ruskega dvora.
Klet slovi še po žlahtnem soku iz grozdja, ki zori v lesenih sodih v Bordeauxu, nakar ga prelijejo v 12 in 18 literske steklenice, s čemer onemogočijo nadaljnje vrenje, da bi se sok spremenil v vino. O cenah nam kletar ni govoril, saj gre za vrtoglave številke, zlasti za arhivska vina. Na vprašanje, kakšna je vrednost vseh teh zakladov, je odgovoril, da bi težko ocenil: najbrž kake dva milijona evrov…Ni čudno, da je klet zavarovana z jeklenimi vrati.
Ni kaj, klet na 1800 metrih nadmorske višine je tako posebna, da jo obiskujejo kronane glave, bogati industrijalci, športne in filmske zvezde, o čemer priča njihov stenčas v preddverju luksusne hotelske restavracije. Tudi ta je vredna ogleda, a predraga za povprečen žep.

Slike:

1. V starodavni vinoteki je večkot tisoč vrst vina z vsega sveta in glavnina je v velikih steklenicah.Obokana, nekdanja samostanska klet, ima vitraže, da spominja na cerkev.
2. Središče St.Antona v dolini je namenjeno le pešcem in je arhitekotnsko urejen v tradicionalnem tirolskem slogu. Nobene pocukrane modernistične stavbe, kakršno si je privoščila naša Kranjska Gora.
3. Po smučanju so terase lokalov nad mestom nabito polne, da se je težko prebiti do šanka.
4.Za to novo gondolo pravijo, da je čudo tehnike: posebnost so velika vertikalno postavljena kolesa, ki omogočajo pristop brez stopnic.
5 in 6. Na prelazu je poleg hotela s petimi zvezdicami še smučarska akademija. Poleti je tu vse zaprto.