Prijetni poletni večeri so lahko nekaj posebnega tudi ob branju kvalitetne poezije.
Naj vam današnji večer polepša pesem.
Attilio Bertolucci: Svetilke ljubezni ( naslovljeno na verze Giorgia Bassanija)
Tu je poletje,
Večer za večerom se odprejo
Okna, da bi prišel zrak v sobe,
Zrcala odsevajo pokrajino,
Iz daljave, kdo ve od kod, prihaja
Enakomerno, melanholično kukanje.
Stari voz, naložen s senom,
Se majav oddaljuje, na njem je deček,
Skrit v snopu žarkov sonca, ki zahaja,
In v pokošenih bilkah, ki se nerade
Vdajajo venenju ( Adijo adijo, stopil si iz ogledala, kam greš?
V bližino, saj še poje tvoj
Zabrisani glas, a daleč,
kot so naša gola telesa, za vedno
Negibna ob drugih,
ujetih v obledelem zidu.)
Ta hip neviden govori z možmi,
Ki nalagajo košenino v senik
In spravljajo voz v rozeto
Mračnih opek,
Obrnjeno k prostranemu mestu
V vrtoglavici nižine,
Predane večeru.
