Prejšnji torek smo v Klubu CD v okviru Cankarjevih torkov spet lahko slišali dvojni koncert. Tokrat so nam organizatorji ponudili jazz za poznavalce in sladokusce. Temu primerna je bila tudi publika, ne preštevilna a dovolj glasna in navdušena.
Najprej se je predstavila nenavadna zasedba z imenom Ballister. Sestavljajo jo trije glasbeniki: Dave Rempis na saksofonu, Fred Lonberg-Holm na violončelu in Paal Nilsen-Love na bobnih. V petih letih obstoja so fantje izdali kar pet avtorskih albumov, kar dokazuje, da so polni idej, z zagonom raziskujejo in širijo svoj glasbeni prostor. Zaigrali so dve dolgi kompoziciji iz zadnjega albuma Worse for the Wear, ki so ga posneli lansko pomlad v Chicagu med turnejo po ZDA. Dvorano Kluba CD je napolnila eksplozija zvoka treh instrumentalistov. Ko že skoraj nisem več prenesla hrupa, pa se je ozračje umirilo. Iz divjega razbijanja so kar naenkrat zaplavali v zasanjanost, postopoma je eden od članov zasedbe sam zaigral nekaj taktov. Kasneje sta se priključila še ostala dva in skladba se je počasi spet vrnila v začetno stanje. Obe kompoziciji sta bili sestavljeni podobno: udaren začetek, vmesna meditacija in postopen prehod nazaj v hrupni glasbeni kaos. Pristop zasedbe Ballister k jazzu je drzen in eksperimentalen, mešajo ga z elementi noisa, ki se nepričakovano prelevi v melodično medigro. Vsak iz svojega inštrumenta izvablja ekstremne zvoke. Saksofonist poleg širokega spektra tonov s svojim inštrumentom oponaša tudi ptiče ali slone. Violončelist si pomaga z efekti, zaradi katerih na trenutke zveni kot električna kitara, kontrabas ali celo akustična kitara, njegov zvok bi lahko primerjali tudi z elektronsko napravo in škripajočimi vrati. Včasih posname podlago, potem igra v duetu s samim sabo. V delu neke skladbe saksofon in violončelo proizvajata enake tone. Tudi bobnar postreže z raznoliko paleto ritmov in dinamik. Včasih razbija po bobnih in zveni precej rockovsko, ko se atmosfera umiri seže po metlicah, loti se celo plemenskih ritmov in bobna kar z rokami. Vse skupaj niti ni več igra, ampak je bolj glasbeni prepir, tekmovanje kdo do zaigral več tonov bolj na glas, ali z večjo hitrostjo. Vsekakor je bila to zanimiva glasbena izkušnja.
V drugem delu se je predstavila precej bolj melodično orientirana zasedba, ki je bila po udarnem začetku zasedbe Ballister pravi balzam za ušesa. Vladimir Kostadinović 4tet deluje pod okriljem na Dunaju živečega srbskega bobnarja. Predstavili so njegov drugi album, The Left Side of Life, ki bo letos izšel pri priznani založbi Enja. Za to priložnost je zbral mednarodno zasedbo profesionalnih glasbenikov, z njim so nastopili odlični slovenski pianist Marko Črnčec, ki sicer večinoma deluje v tujini, srbski basist Milan Nikolić in saksofonist Tivon Pennicott, ki živi in dela v New Yorku. Bobnarjeve avtorske kompozicije so ušesom prijetne. Skladbe se gibljejo v razponu od hitrih, živahnih, skoraj plesnih do nežnih in zasanjanih. Vzdušje na odru je sproščeno, glasbeniki se med skladbami spogledujejo in nasmihajo, poteka komunikacija značilna za jazzovsko improvizacijo. Inštrumenti se zapletejo v igro, podajajo si melodije, posamezniki med skladbo s soli kompozicijam dodajajo svoje avtorske vložke. Odigrali so šest melodičnih skladb, ki so kljub večji nežnosti še vedno premogle dovolj energije in ritmične raznolikosti, za katero je poskrbel vodja zasedbe. Po koncu so hitro zapustili oder, a občinstvo si je priploskalo še eno energično in pozitivno skladbo.
Tokrat so se organizatorji Cankarjevih torkov potrudili in občinstvu pripravili raznolik koncert, ki je pokazal različne pristope k sodobnim jazzovskim kompozicijam. Od inovativnega raziskovanja eksperimentalnega nonsense jazza, do bolj klasičnega improvizacijskega pristopa. Vsekakor je bilo lepo videti glasbenike, ki uživajo na odru.
