Dan je smuknil v pižamo,
mi pomahal iz noči.
Hitro sem poljubil mamo
in pristal v postelji.
Vsi medvedki že mižijo.
Je utihnil radio vreščavi.
Zunaj ceste spat hitijo;
rože legle so v travi.
Samo jaz ne morem spati!
Pa čeprav bi bil že čas.
Ampak očka hoče brati –
prav zdaj – pravljico – na glas!
(Barbara Gregorič: Lena Luna, Založba Mladika, Ljubljana, 1998)
