Prebuja se nov dan.
Dežuje.
Nežnost mehkih kapelj je čutiti na vsakem koraku.
Ko polzijo po moji koži, občutim olajšanje.
Z mene spirajo skrbi, iz mene odnašajo bolečino.
Pomirjajo me.
Ko se zazrem v s kapljicami prepredeno nebo,
me presune misel na minljivost.
Kako je vsak trenutek v resnici bežen.
Je tu, a ga pravzaprav ni.
Čim ga začutimo, nam že spolzi med prsti.
Pride naslednji, sledi mu še eden, še drugi in tretji.
Pridejo in gredo, ti trenutki.
Kot kapljice, ki nežno božajo moj obraz.
Najprej so tu, a kaj jih kaj kmalu več ni.
Dež ne jenja.
Izpira tisto, kar ne sodi v ta svet.
Tesnobo, žalost, trpljenje.
Izpira stiske ljudi in trpeče misli,
izpere tudi vse neprijetne spomine.
Dežuje.
Vsaka kaplja ima svoj namen, svojo pot.
Prve spolzijo po mojem licu,
druge se namenijo z ramen proti zapestjem,
tretje svoje potovanje začno neposredno na stegnih in drsijo nižje …
Četrte so že pri gležnjih,
medtem ko pete že močijo prste na nogah.
Dež s seboj prinese tudi občutek očiščenja.
Odstranjene so vse praske,
zaceljene so vse rane.
Dan počasi (u)tone v temo.
