Ko te prevzame iskrenost jutra.
Ko ti sonce ponudi dlan.
Ko se oblaki umaknejo nasmehu.
Ko začutiš toplino dneva.
Ko se zaveš, da je nekomu mar.
Ko te vesolje nežno poboža.
Tedaj veš, da spreminjaš svet.
Ti občutki so pristni.
Ta čutenja so iskrena.
Tega si želimo.
K temu stremimo.
Za to se borimo.
Za to živimo.
Ta pristnost je tisto,
kar ustvarja srečo.
Kar nas plemeniti.
Kar nas bogati.
Kar na še tako zategnjene ustnice zariše pristen, iskren, razkošen nasmeh.
Ko sem jaz resnično lahko jaz.
Pristna.
Iskrena.
Preprosto jaz.
