Praznik ženske energije
Ko me poljubiš, ne dvomim nič: bog je, so angeli in smrti ni!
Saša Pavček
Marec je čas ženskih energij. Na zemljo dihajo boginje življenja, radosti, upanja. Njihove stopinje rahljajo zemljo sveta in naših duš, da v njej vzklijejo semena novega. Slavimo praznika žensk in ženske energije s knjigami, ki kipijo od njene radoživost!
Saša Pavček Obleci me v poljub
Prvakinja Drame SNG Saša Pavček je tudi izvrstna pisateljica. Kar tri njene igre: Arija, Čisti vrelec ljubezni in Pod snegom so bile nominirane za prestižno nagrado Slavka Gruma, predvajanih je bilo več njenih radijskih iger, njen knjižni prvenec, svojstven »gledališki roman« v esejistični obliki Na odru zvečer pa je predstavljal Slovenijo na Franfurtskem knjižnem sejmu leta 2006. Pri isti založbi Miš je konec lanskega leta izšel še njen pesniški prvenec – zvočna knjiga s priloženim CD Obleci me v poljub, ki je na mah osvojila široko občinstvo. Zbirka je kmalu pošla in prav te pomladne marčevske dni je zunaj njen novi natis. Kaj nas je očaralo, kaj začaralo v Sašini pesniški zbirki? Najprej in predvsem njen ženski glas, ženska pisava par excellence. Žlahtna, hrepenenjska, sanjava, iskriva in humorna. Kot bi pripovedovala zgodbo strastne ljubezni, tako Saša niza svoje pesmi: nežne, sanjske se povzpnejo v lok erotičnega doživljanja moškega, v polno dvojino, potem se telesi in duši razideta, v valu čustev grizeta, se spet pomirita, morda na novo združita? Vmes o otroku pretresljivo lepe pesmi, pa o smrti spisane tako, da je človeku milo lepo. SMRT je Svetloba Moja Radostna Tišina. Njen jezik je razkošen, saj je Saša Pavček mojstrica besedovanja v ritmu nizanja tudi že pozabljenih lepih lepih besed, čuti se, da je kot igralka preigrala razpon od božanskega Shakespeara do zbadljivega Moliera. Njene pesmi so v rimah in nerimane, lahko bi jih peli kot šansone pa izpisovali na ljubezenske kartice. Kipijo od ženskega drhtenja in tonejo v globino človeškega spoznanja. In tudi za trenutek ne zatežijo v smilečnost trpljenja bolečine. Kot je zapisal urednik Peter Kolšek: »Za nas, ki beremo to (pesničino) zgodbo, kakor se je razcvetela v poeziji, je pomembna ena stvar: spoznali smo jo kot radost in ne kot muko ljubezenskega doživljanja.«
Branje erotične poezije Saše Pavček toplo priporočam in za pokušino ponujam eno Sašino zašiljeno z naslovom Zakaj ženska preživi?:
Čakala sem ga vse življenje.
Čakala še na obodu življenja,
da bi skupaj prestopila nit,
potopljena, dokončana
drug v drugem,
združena v poljub
poslavljajoč,
ponavljajoč …
Čakala sem, čakala,
kot smo vajene čakati vse.
Čakala, čakala …
Čakala, da še smrt se je zgrozila:
»Baba ti neumna!«
Se zavrtela na visoki peti,
jezna je drugam odšla.
Karel Gržan Za radost bivanja
Eden najpriljubljenejših spodbujevalcev ljudi k svetlobi na radiu Ognjišče in pisec, po katerem ljudje posegajo kot po domačih zdravilih, je pater dr. Karel Gržan, ki je izbral svoje kolumne v dveh knjižicah pod naslovom Za radost bivanja (Ognjišče 2010). Branje tega milega, sočutnega in modrega človeka je brevir, ki naj bi ga prebirali sleherni dan. Spisal ga je moški, a njegovo roko je vodil Duh, ki je, kot pravi pater Karel, ženskega spola. Ali, kot pravi veliki Carl Gustav Jung: Samo moški s prebujeno in sprejeto animo (to je ženski pol moške duše) zmore ustvarjalnost, ki se dotakne srca.
Kako prepoznati svoje življenje v priložnostih, je temeljno vodilo pisanja tega prebujenega človeka, ki uči najdevanje življenjskega smisla, sreče, izpolnjenosti in ljubezni. Živimo v svetu dvojnosti, razpeti med dobro in zlo, med narobe in prav, med ljubezen in strah, med obup in upanje. Kaj naj izberemo?, sprašujemo pogosto v tihoti svoje srčne kamrice. Karel Gržan odgovarja: Izberimo, kar nas lahko odreši prekletstva strahu in obupa. Kar nas lahko iz jaza popelje k tiju, saj je drugi pred menoj, je obličje drugega moja največja zaveza. A začeti moramo pri sebi, pri osebnostni rasti v lastno celovitost in odgovornost za svoje življenje. Ne gre za to, da bi bili popolni, temveč da bivamo polno. »Človeško življenje je v priložnosti in ne v dovršenosti,« piše avtor. In spodbuja k prepoznavanju svoje lastnosti, k avtentičnemu bivanju. Kajti: »Mi smo resnični in samo iz svoje resničnosti lahko rastemo.« Zato velja upati živeti to, kar v resnici in resničnosti smo. V samoti in tišini srca prepoznati svoje poslanstvo, ki je zapisano v naše duše že ob rojstvu
A samega sebe ne prepoznamo v zrcalu lastne bitnosti. Potrebujemo odnos, v katerem se (spre)gledamo. Komuniciranje kot povratno zanko. Bližino. Potrebujemo občutek, da smo videni, sprejeti. Potrebna je vsaj ena oseba, ki prepozna našo dragocenost! Biti zaznan prinaša občutek vrednosti, pomembnosti. Varna naročja omogočajo rast v celost in celovitost. Zato pisatelj veliko piše o otroštvu, vzgoji in šoli. Predobro ve, da so ta polja usodna za to, kakšne kali bomo pognali iz božjih semen. Družina je naša primarna skupnost, tista ekipa, ki oblikuje notranje (in zato tudi zunanje) svetove.
»Če v medsebojnem sobivanju ni spoštljivosti, pravičnosti in odgovornosti, potem ne moremo govoriti o ljubezni,« poudarja Karel Gržan. In če družina nima jasnih pravil in ne postavlja otroku meja, ne zraste odgovornost na njivi bivanja, temveč razvajenost ali strahotna nepotešenost in ranjenost, kar je boleča popotnica v odraščanje. Napori znajo biti prehudi, otroka zlomiti in pripeljati v odvisnost, človeka celo v samomorilnost in smrt. Zato je tako pomembno usposabljati v družini kot v šoli za življenje, za sprejemanje življenjskih naporov, za krepitev volje in odgovornosti. Da naši otroci ne bi postali »neo(b)tesanci«, temveč bi prepoznali in upoštevali prostore dogovorov, ki so »območja mirnega, varnega in zadovoljujočega počutja in sožitja v medsebojnem odnosu.«
V knjigi Za radost bivanja avtor večkrat ponovi stavek: »Ko nekdo nekaj zmore, potem to mora.« V tej modrosti je srž vzgajanja za osebno odgovornost in osrečujoče življenje s smislom, kar je naloženo najprej družini, potem šoli in končno zavedanju slehernega posameznika, ki mora vzeti nase svojo lastno rast. To zmoremo. Zato tudi moramo.
»Knjiga Za radost bivanja je močno pričevanjsko delo, ki sočustvuje z našimi ranami in bolečinami, nas nežno tolaži in hkrati bodri, naj bomo resnični in naj pogumno stopamo po lastni poti, ki ji Najvišji kaže smer: Resnica vas bo osvobodila,« je zapisano v spremni besedi, ki uvod v knjigo sklene: »Karel Gržan je s pisanjem kolumn, zbranih v veliki knjigi Za radost bivanja, resnicoljubno zdravil samega sebe in z iskrenostjo dosegel, da se zmoremo z branjem celiti tudi mi, ki nam je poklonil svoj dar.« V teh težkih negotovih časih smo takih daril najbolj potrebni. Vredno jih je sprejeti, velja jih resno vzeti. Da bo raslo upanje in nas bo Ljubezen obiskovala.
Manca Košir Žareti upanje
Podobno kot Gržanova knjiga je uglašen tudi izbor kolumn iz revije Obrazi zadnjih dve let, ki je za moj rojstni dan v začetku marca izšel pri založbi Pivec. Po prvi knjigi Otoki svetlobe in drugi Objemi srca, v katere sem uvod napisala kar sama, je v tej na začetku spregovorila znana mariborska profesorica slovenščine, pobudnica in voditeljica zdaj že znamenitega tradicionalnega Pesniškega turnirja, na katerem tekmuje stotinja in pol pesnikov in pesnic iz vse Slovenije, Zora A. Jurič. Naj kar njej prepustim besedo, zakaj brati knjigo Žareti upanje. Takole je napisala: »
Božansko povabilo
Povabljeni ste bili na srečanje
s Prijateljem.
Nihče se ne more upreti Božanskemu Povabilu.
Tako se vse naše izbire omejijo
na samo dve:
k Bogu lahko pridemo
oblečeni za Ples,
ali pa nas v njegovo bolniško sobo
prinesejo na nosilih.
Hafis
Manca se je odločila za ples. Pleše tako žareče, tako zanosno, da je v svoj vrtinec pritegnila mnoge, ki smo se ovedli, da je biti radosten naše naravno stanje.
O tem govori in piše, tako živi in navdihuje. Manca je ves čas v stiku – s seboj in z drugim(i). Dopisuje si z ženskami, z moškimi, z drugačnimi in s podobnimi, njeno pisanje mora gledati v obličje pred seboj. Imeti mora sogovornika, (so)bralca. Zadnja leta si dopisuje z bralci revije Obrazi v rubriki pod skupnim naslovom Moški : Ženske. Izbrane kolumne so doslej izšle v knjigah Otoki svetlobe in Objemi srca, zdaj je pred nami knjiga pisem, namenjenih prav nam, prav sedaj, Žareti upanje. Ker nas je sama v obe knjigi uvedla z verzi njej ljubega mistika Hafisa, je prav, da ga navajamo tudi tokrat. Mističnost je Manci blizu, tisti, ki so se zazirali preko nam dosegljivih horizontov, jo nagovarjajo, njihovo govorico nam predaja skozi vsakdanje zgodbe, skozi običajne prizore. Neverjetno, v čem vse najde navdih, kaj vse v njej zbudi zgodbo! Koliko drobnih prizorov, mimo katerih hitimo, ne da bi prisluhnili ptici v srcu, koliko knjig, ki bi jih morda spregledali, modrosti, ki naredijo naše življenje ne le znosnejše, temveč (za)upanja vredno.
Tudi Manca podobno kot marsikateri duhovnih učiteljev zbuja močne in protislovne odzive. Mnoge navdušuje (kot bralko, ki se tisto urico na teden, ko bere Mančino kolumno, edinkrat zave sebe, take kot je in ne v vlogah, ki ji jih namenjajo drugi) spet druge s svojo spontanostjo in neposrednostjo spravlja v zadrego, jezo in posmeh.
Morda je razlog tudi v tem, da je Manco zelo težko »spraviti v predalček«, kar je redoljubnim tako povšeči. Najprej je znana manekenka in slavna filmska igralka (naslovna vloga v kultnem filmu Breza ji je prinesla slavo širom bivše domovine), nato se izve, da je učiteljica matematike in fizike! Potem postane novinarka s pretanjenim posluhom za sogovornike, čez čas se podpisuje kot univerzitetna profesorica, doktorica filoloških znanosti. Predava, piše učbenike, a jo v nekaterih visoko znanstvenih krogih težko jemljejo resno, ker je za znanstvene kroge preveč odprta, ker vpleta čustva, ker se pojavlja na neposvečenih krajih. Opozarja na socialne krivice, govori o solidarnosti, na drugi strani velja za eno najlepše in najelegantneje oblečenih Slovenk! Pridruži se novim duhovnim iskanjem in se da krstiti v katoliški cerkvi. Govori o Frančišku, Klari, Jezusu, a se z navdušenjem poda v indijski ašram, počastit grob Avatarja Meher Babe. Zdi se nam glasna in povsod prisotna, a govori o samoti, meditaciji, branju … in nam predstavlja gore knjig, za katere sploh ni jasno, kdaj jih utegne prebrati, ne le prebrati, temveč poglobljeno doživeti in o njih izjemno pretanjeno pisati! Videti je presneto mladostna, a se – proti vsem trendom – razglasi za ambasadorko radostnega staranja. Nase prevzema toliko različnih družbenih vlog, a poudarja, da je najraje mama in babica. Ponosna je na babo v sebi – polnokrvno, telesno, a hkrati modro in milo, govori o emancipiranosti žensk, o pomenu ženskega principa v svetu in sprememb, ki jih ta prinaša. Je pa nadvse naklonjena moškim, razumevajoča in ljubeča kljub njihovim šibkostim, občudujoča njihovo moč in njihov pomen. Uči nas o radosti bivanja, o polnosti življenja, hkrati je kot prostovoljka hospica pogosto spremljevalka umirajočih in njihovih svojcev … (Tudi honorar za to knjigo je kot za prejšnji dve namenjen hiši hospica.)
Saj, morda je prav v tem ključ do Mančine skrivnosti. Tako razpeta med toliko odkritosti in skrivnosti sveta, med bolečine in navdušenja, med življenje in smrt, ki je, kot pravi, njena najboljša učiteljica, laže vidi, kar drugi spregledamo, začuti, kar drugim uide, laže doume, kar drugim ostane zakrito. Zato se je zavezala svetlobi, zato se je odločila za ljubezen, zato z zavedanjem, razumevanjem in modrostjo žari upanje med nas.
Manca nikoli ni bila Slovenka leta. Leto je navsezadnje prekratka mera zanjo. Za učiteljico, ki nas že toliko let uči, kaj je najpomembnejše in najlepše, za plesalko, ki nas vabi v divji, mistični ples življenja.
Manca ljubi poezijo. Zato ne gre, da ne bi zaključili z verzi. Zdi se, da verzi velike Marine Cvetajeve izražajo sestrstvo med ženskami Mančinega kova:
S plešočim korakom prek zemlje sem šla! Neba hči!
S polnim predpasnikom rož! – Klice nisem strla pod rušo!
Vem, ob zarji umrem! – In bog noči
z jastrebi ne bo poslal po mojo labodjo dušo!
Aurelia Hardy, ilustracije Sybile Plesalke sveta
Ženske smo zemeljska, zato telesna bitja. Naše telo je inštrument, na katerega bi se morale učiti igrati že od malih nog. Da bi ga začutile, da bi ga vzljubile, da bi znale z njim uživati in se darovati v združitvi z ljubljenim. Ne ljubimo le s srcem in dušo, ljubimo s telesom! Zato se že od nekdaj zavzemam, da bi imele deklice v šolah drugačno športno vzgojo kot fantje. Ne agresivnih iger z žogo, preskakovanja koze in ovir, temveč negovanje telesa z ženskim gibanjem. Dekleta bi se morala obvezno učiti plesati!
Velika lepa knjiga Aureile Hardy, ki jo je živobarvno ilustrirala Sybile (Morfem 2010), bi morala biti obvezno čtivo za učitelje in učiteljice športne vzgoje, za starše in dekleta, da bi vedele, kako razkošni so plesi širom sveta in kaj vse lahko odigra naše gibko telo. V knjigi je predstavljenih petnajst plesov, o katerih govorijo plesalke iz posamezne dežele, za katero je določen ples tipičen. Tako spoznamo Kate, čudovito keltsko plesalko, ki predstavlja energičen, hiter plesni korak rodne Irske. Ingrid je plesalka valčka z Dunaja, ki govori o svojem prvem čarobnem plesu Chopinovega valčka pod ogromnimi kristalnimi lestenci plesne dvorane. Iz Varšave se oglaša Ava, ki pravi: »Ples je moje življenje. Sem članica ansambla, ki pleše lkjudske plese vzhodne Evrope, od mazurke do polke, čardaša in romunskega briula.« Ruska plesalka Katja iz Moskve spregovori o tradicionalnem baletu, japonska Akiko pa o varovanju tradicije kabuki, umetnosti, ki združuje glasbo, ples in gledališče. Aram iz majhne vasice na jugu Indije poroča o svojem uspehu, da je bila izbrana za plesalko v filmu, kjer je odlično odplesala klasični indijski ples. Jasmin je čutna orientalska plesalka iz Kaira, ki me je spomnila, kako zelo pomemben je trebušni ples ne le za osvajanje moškega pogleda, temveč predvsem za zdravje naših genitalij in dragocene maternice. Trebušni ples za ženske je zakon!
Iz tradicionalne vasice na jugu Senegala se na praznovanju poroke v ritmu bobnov zvija telo deklica Zaine, zaradi plesa srečne in svobodne, v Buenos Airesu pa se do pozabljenja predaja čudovita plesalka tanga Klara. Iz Havane spregovori o pomenu plesa za življenje Kubancev plesalka salse Isabel, z nebeškega otoka Tahitija pa o plesu v ritmu vesolja ljubka Maeva. Na koncu slišimo še veselo tekmovalko v rock’n’rollu Cynthio iz Čikaga in spoznamo ponosno Andaluzijko Esperanzo, ki nam približa tradicionalni ples te krasne dežele, čarovnijo flamenka. Knjiga Plesalke sveta je slastna in kar kliče na ples. Zato predlagam, da same sebi podarite kakšen dober plesni večer ali pa kar plesne vaje, da bo ženska energija cvetela in se pomladna ljubezen razvnela. Naj bo čarobno!
