Beremo z Manco Košir

0
261

POKLON BABICAM

Naj bo poletje ali jesen, pisanje ali ljubljenje, spominjanje in pozabljenje, človek ne sme potrošiti svojih sanj, kot bi bile drobiž. Monika van Paemel

 

Avgustovsko sonce je pripekalo, ljudje so hiteli na morje in se drenjali na prepolnih plažah, jaz pa sem spustila žaluzije na domačih oknih in v prijetnem hladu na udobnem finskem bralnem stolu prebirala literaturo, ki me je očarala. Literaturo o ženskah, njihovih svetovih, možeh in otrocih, o zgodbah, ki so jih ustvarjale in pripovedovale. Vse tri knjige, ki vam jih predstavljam, so posvečene babicam.

 

Gabriela Babnik, za Kožo iz bombaža pred dvema letoma nagrajena z nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec, je drugi roman zastavila povsem drugače. Gabriela, očarana z afriško kulturo in poročena z Afričanom iz Burkine Faso, se je v besedilni krpanki V visoki travi (Študentska založba 2009) – posvetila jo je babici, ki me je neke pomladi počakala – omejila na ozek slovenski podeželski prostor. A kako ga je razširila, dvignila v nebo, nasadila s presežnostmi jezika in metaforami, kakršnih še ni bilo! Roman za jezikovne sladokusce, ki zmoremo zapustiti čas in prostor vsakdanjosti in verjeti, da lahko ustvarjeni svetovi vseh vrst in oblik lebdijo na oblakih ustne votline, v laseh, kosteh in domišljiji.

 

V visoki travi nima čvrste zgodbe, nima izrisanih likov, ni posut z dialogi, ne hiti linearno od pripovedovalne točke A h točki B, nima napetosti akcije, pa kljub temu obsediš z Gabrielinim romanom kot prikovan. Očaran z atmosfero, ki jo prepoznaš iz davnega spomina, z erotičnimi pejsaži, ki niso vezani zgolj na seksualnost med moškim in žensko, s sipanjem čarnih besed, posebej skrbno izbranih ob koncu posameznega odlomka. Z nekim lebdenjem, hrepenenjem po nežnosti, sanjarijami in sanjami, predvsem pa z dihi in dotiki, ki naježijo kožo. Z nenavadno komunikacijsko duhovitostjo med risanjem junakov, ki jim mlada avtorica polaga v usta takele izjave: »Ko si dobra z mano, vsa težka industrija preneha delati.« Ali: »Bernard, ne preklinjaj, ne v tem romanu.«

 

Gabriela Babnik je nasnula roman z notranjim monologom pripovedovalke Lidije, ženske širokih bokov in visoke frizure, iz revne, pobožne družine, ki se s poroko preseli na boljše, k lepemu možu iz partizanske družine. Tako ona kot on sta globoko zaznamovana, ranjena zaradi družinskih vzorcev in odnosov, ki ne omogočajo bližine. Kot otroka sta posrkala tudi vzorce svoje dežele: slovensko delitev na rdeče in črne, ustrahovan in prestrašen značaj, arhetipsko žrtvovanje mater in izgubljenost sinov, zamolčanost in zatajevanost … A naj pripoveduje Lidija kar koli, si izmišljuje o posilstvu, ki ga sploh ni bilo, naj ljubi ali dvomi, ta osamljena, oddaljena ženska, hrepeneča po pripadnosti, vedno zmaga lepota. Lepota samosvojega metuljastega jezika in nebeške prozornosti. Ki zmore spolni akt opisati takole: Vrat, trebuh, stegna so mi začeli odpadati. Trava, visoka trava jih je vzela. Napikali so se na njen vrh in vse, kar je ostalo, so bile oči s trepalnicami. Celo za njegove obrvi se je zdelo, da bodo odfrčale s kravo. Nisem vedela, kako to počne, vdevanje ene osamljenosti v drugo, prepletanje enega jezika z drugim, puščanje ravno prave količine sline na nebu odprtih ust. Ležala sem kot mrtva, kot žimnica v postelji, vse je bilo prepuščeno njemu, ki je pobral moj vrat in trebuh in stegna in jih s poljubi sestavil nazaj. Gabriela Babnik – čestitam očarana!

 

Zgodbo babice, »ki je nisem nikoli razumela, a sem jo poimenovala z ljubeznijo, Marguerite«, z močjo resnicoljubne iskalke identitete in s strastjo bojevnice za svoj, za ženski prostor imenitno izpiše flamska pisateljica Monika van Paemel v pretresljivi avtobiografski pripovedi Marguerite (tudi Študentska založba 2009).

K potovanju v otroške spomine na originalno, inteligentno, strogo in hudobno, pa izjemno duhovito babico, s katero je živela, jo vodi uvodna misel L. Woolfa: Ne moreš ubežati Usodi, Usoda, to že od nekdaj čutim, pa ni v prihodnosti, ampak v preteklosti.« Ta preteklost, piše avtorica, se ne odpira kot pavji rep, v življenje se vrača v koščkih in sunkih. Človek postane opazovalec svojega lastnega rojstva.

Čeprav Monika piše zgodbo iz drugih krajev in časov kot Gabriela, obe pripovedovalki hrepenita po istem – po ljubezni, nežnosti, razumevanju. Lidija je slovensko pasivna, trpna ženska, Marguerite dejavna, aktivna. A obe prikrajšani za najbolj pomembno. Za uresničitev svojih sanj. Lidija ima hčerko Lauro in Marguerita vnukinjo, ki gradita drugačen svet. Drugačen od moških predstav in postav, umerjen po dolžini lastnih kril. Pot do tja pa je tlakovana s prav takimi ženskami, kot jih rišeta slovenska in flamska pisateljica. Zato srečanje z Marguerite v oživljenih spominih in spravi z njo pred portretom v muzeju na Francoskem pomeni zmagoslavje. A preskok iz risa pričakovanj drugih vase in k sami sebi se brez babičinega glasu, njenega priznavanja in uničevanja, zavračanja in sprejemanja v isti sapi, ne bi mogel zgoditi.

 

 

Tako daleč sem morala iti, da bi jo ponovno srečala. Živo in razžaljeno. Zakrinkano v rojenico. Despotinjo. Neuničljivo žensko. Potreba po joku zamrzne pod urokom njenega pogleda. Ne zgledujem se po njej, ali pač, tudi temu se ni mogoče izogniti. Mučenje njenih neusmiljenih vprašanj. Kaj počnem? Kdo sem? Kaj pomeni jaz? Zase? Za druge? Obvladam preteklost? Imam prihodnost? Sem prestrašena? Pogumna? Neumna? Ali le zmešana? Jo bom bolje odnesla kakor ona? Živijo moji otroci? Zmorem živeti in biti svobodna, ranljiva dovolj, da bi nekomu pripadala? Zmorem ljubiti, kot bi brala cvetje, praznično? Vprašanja, ki jih je neizprosno zastavljala babica in s tem prebudila dekle v samostojno, pogumno žensko. Hvala, babica!

 

Tretja knjiga, posvečena babici, nosi naslov Moja nona pripoveduje (Lepa beseda 2008). Kraške pripovedke, ki jih je nona pripovedovala ob večerih svojemu vnuka, s katerim sta skupaj gnala na pašo, in jih je Miroslav Pahor leta kasneje zapisal, je zbrala njegova hči, knjigo pa je ilustrirala slikarka Marija Mojca Vilar. Kot zapiše hčerka Jezerka Beškovnik, je imel Miroslav Pahor svojo nono – klical jo je nunca – posebej rad: »Bila je ena redkih, ki ga je razumela, ki je spoznala, da je Miro drugačen. Pripovedovala mu je zgodbe, ki jih je doživljala: o vojni, razbojnikih, davnih časih, vaških navadah. Posebno rad pa je poslušal, ko mu je pripovedovala o Krasu.«

 

Nuncine zgodbe so sočne, radožive in iskrive, polne modrosti in humorja. So prava zakladnica ljudskega izročila, ki bi se že bilo izgubilo, če ne bi obstajali zapisovalci Pahorjeve sorte. Ker vemo, da je za naše zdajšnje življenje ključnega pomena preteklost, bi morali sistematično negovati spomin na kraje in običaje rodov, v katere smo se rodili. Knjižica Moja nona pripoveduje naj bi postala družinsko in šolsko berilo, ki vleče niti preteklosti v naš čas, in goji spomin, po katerem je človek sploh človek. Radost pripovedovanja in prebiranja zgodb je učenje človečnosti, ki jo v dobi interneta in globalizacije še kako potrebujemo. Nunca, hvala ti!