Zgodba se je začela leta 1990, ko je Matjaž Pograjc zbral skupino mladih ljudi z različnimi izkušnjami in ozadji, a s skupno ustvarjalno energijo in zaljubljenostjo v gib in gledališče, in ustanovil skupino BETONTANC. Po besedah Matjaža Pograjca je BETONTANC nastal kot reakcija na visokointelektualno in konceptualno umetnost osemdesetih.
Prva predstava, PESNIKI BREZ ŽEPOV in z njo BETONTANC, je doživela premiero 20. maja 1990 v hodniku kletnih prostorov Poljanske gimnazije v Ljubljani. Sprejeta sta bila z navdušenim presenečenjem občinstva in kritike. Istega leta je BETONTANC postal ena od rezidenčnih skupin Gledališča Glej.
In tako se je začelo zares.
S takojšnjimi gostovanji v tujini je bil pogojen še večji zagon skupine in njihovega duhovnega vodje. Maja 1991 so v Lutkovnem gledališču v Ljubljani predstavili svojo drugo predstavo v produkciji gledališče Glej, ROMEO & JULIJA. Takoj za tem pa je prišlo prvo pomembno priznanje – Borštnikova diploma.
Leta 1992 so uprizorili svojo tretjo predstavo, ZA VSAKO BESEDO CEKIN, ki je doživela premiero v Budimpešti, 20. februarja. S to predstavo je BETONTANC sodeloval na mednarodnem natečaju koreografov Bagnolet ’92 in prejel prvo nagrado – Grand Prix de Bagnolet ’92. Tudi slovenska gledališka srenja je dokončno priznala BETONTANC in značilno poetiko Matjaža Pograjca ter jim dodelila nagrado Borštnikovega srečanja za posebne dosežke.
Leta 1993 se je BETONTANC preselil v Francijo, natančneje v prostore CNDC L’Esquisse v Angersu, kjer je en mesec pripravljal novo predstavo z delovnim naslovom KDO SE BOJI BETONTANCA?, in jo, kot delo v nastajanju, tudi predstavil tamkajšnjemu občinstvu. Predstava v dokončani obliki z naslovom TATOVI MOKRIH ROBČKOV je doživela premiero 17. novembra 1993 v Cankarjevem domu, ki je bil tokrat tudi koproducent.
Leta 1995 je BETONTANC ponovno navdušil s svojo novo predstavo KNOW YOUR ENEMY!, prvič predstavljeno v Cankarjevem domu, za katero pa so ponovno prejeli nagrado Borštnikovega srečanja, tokrat posebno nagrado žirije.
Šesta predstava BETONTANCA z naslovom NA TREH STRANEH NEBA je bila premierno izvedena leta 1997 v Sarajevu na festivalu Sarajevska zima.
BETONTANC je v vseh letih delovanja, od samega začetka do danes, s svojimi predstavami prepotoval tako rekoč ves svet – štiri kontinente (Evropa, Avstralija, Afrika, Amerika), več kot 70 mest, gostoval na številnih festivalih, igral na »velikih« odrih sveta.
Sedma predstava BETONTANCA, SKRIVNI SEZNAM SONČNIH DNI je njen naslov, je bila premierno uprizorjena 18. marca 1999 v Slovenskem mladinskem gledališču. Predstava je nastala v produkciji Zavoda BUNKER in koprodukciji Gledališča Glej. S to predstavo je Betontanc znova požel uspehe v tujini.
Osma predstava z naslovom POLNOČNI RABLJEV LET je bila premierno uprizorjena 19. oktobra 2000, prav tako v Slovenskem mladinskem gledališču, prav tako v produkciji Zavoda BUNKER.
Deveta predstava, MAISON DES RENDEZ-VOUS / Soba srečanj pomeni nov korak v Betontančevem delu. Predstava je nastala po motivih dramskega opusa Harolda Pinterja, premierno pa je bila izvedena 10. februarja 2002 v Slovenskem mladinskem gledališču, nastala pa je v produkciji Zavoda BUNKER in koprodukciji z CCNRB (Centre Chorégraphique National de Rennes et de Bretagne) in SMG (Slovenko mladinsko gledališče).
Deseta predstava, WRESTLING DOSTOIEVSKY, je nastala po motivih romana Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega Zločin in kazen. Svetovno premiero je predstava doživela na Dunaju v Schauspielhaus, doživela ponovitve v Ljubljani in izredno odmevno gostovanje v ZDA (New York, Los Angeles, San Diego).
Sledila je koprodukcija z Nizozemsko skupino Jonghollandia, enajsta predstava je nosila naslov EVERYBODY FOR BERLUSCONI. Premiera je bila na Nizozemskem, nato ponovitve v Ljubljani.
Dvanajsta predstava SHOW YOUR FACE! je nastala v koprodukciji z latvijskim New Theatre Institute of Latvia. Betontanc so se povezali z latvijsko skupino Umka.LV, slovenskim duom Silence in latvijskim saksofonistom Ugisom Vitinšem. Predstava je bila premierno uprizorjena v Rigi, izbrana pa je bila tudi v tekmovalni program 42. Borštnikovega srečanja, kjer je prejela nagrado za kolektivni ustvarjalni dosežek.
"People who limp think they are closer to flying
then those who can walk."
F. Kafka
Vedno upamo, da se ne glede na to, kar se zgodi, lahko še vedno vrnemo domov. Vendar pa ne vemo, da dom nima več prostora, kamor bi se lahko vrnili. Logistični prostor izgineva. Konec stoletja je čas ljudi brez prostora, čas izginevanja, čas emigracije in beguncev in popotnikov.
Betontanc je skupina, ki je s svojimi predstavami prepotovala svet, menjajoč dežele pogosteje kakor čevlje kot bi rekel stari dobri B. Brecht. Pa vendar je to skupina, ki prihaja iz dežele, ki je na novo začrtana na zemljevidih Evrope in za katero mnogi ljudje pravzaprav niti ne vedo, kje se nahaja. Nimajo predstave o njej: nekje ob…, blizu…, meji na…, nekoč je bila del… To je izkušnja o beli lisi, znotraj katere se lahko pripoved začne kjerkoli in kadarkoli.
Predstave Betontanca so ujete v zanko zgodbe. Skozi izkušnjo gibanja vstopajo v mejne dežele med otipljivim in neotipljivim svetom, pa vendar so neposredni in njihove metafore so resnične. Prikazujejo nasilje kot dejanskost sveta in nežnost kot stanje duše. V svojih predstavah izpostavljajo enigmatičnost prostora, ki nastopa kot eden od protagonistov: to je lahko zid, nagnjena pista ali pa labirint, ki je prava pot samo za tiste, ki še vedno pridejo pravočasno, kot bi dejal Walter B. Prostor je glavni vzrok konflikta in tudi pomiritve. Odrska konstrukcija je svet poln ovir in je pot, ki jo je treba prehoditi skozi koreografski red zaporedja. Njihove zgodbe so zabrisane geografije kolumbovske logike sveta, kjer lahko odkriješ nove kontinente samo s predpostavko napačnega zemljevida.
Odrske pripovedi Betontanca so movies: podobe gibanja občutljivega telesa, ki je sposobno pripovedovati izkušnjo sveta.
Telesa Betontancev so kompasi, ki sledijo zemljevidu človeškega srca.
Irena Štaudohar
