Don Antonio
Tisti torek je napočil odločilni trenutek za Tilna. Oteklina v možganih je izginila, dihalnega aparata pa tudi ne potrebuje več. Tilen je sedaj videti veliko boljši. Zdelo se je, kot da je v globokem spancu. Doktor Mlinar se je odločil, da Tilna prebudijo iz kome. Seveda so to prebujenje napeto čakali vsi Tilnovi najbližnji: Žan in Urša, Patrick in Linda in pa seveda Nina, ki je sedaj brez strahu sedela tik ob Tilnovi glavi, ga držala za roko in mu nenehno nekaj šepetala. Žan je sedel ob Tilnovih nogah, glavo je imel sklonjeno naprej in bil globoko zamišljen. Urša in Linda sta stali ob vratih in si nekaj šepetali. Odkar sta tudi Žan in Urša slišala Ninino zgodbo, se jima je od srca odvalil velik kamen. Bila sta jezna in razočarana, a obenem ponosna, da se je Tilen na koncu le pravilno odločil. Žrlo ju je le to, da sinu nista povedala resnice in zato je prišlo do tega tragičnega dogodka. Bila pa sta vesela, da sta Patrick in Linda tako dobro opravila nalogo in iz Nine izvlekla resnico. Urša je v Nini videla svojo konkurenco pri Tilnu, saj se ji je dozdevalo, da leži na Tilnovem obrazu nasmešek, odkar ga Nina drži za roko. Pravzaprav je bila to prijetna konkurenca. Žan pa je vso zadevo videl na svoj način. V Tilnu in Nini je videl sebe in Uršo, zato mu je bilo veliko lažje pri srcu, saj je vedel, da sta na pravi poti. Ni iskal krivca za to, kar se je zgodilo, pa tudi maščevanja ne. Tako kot Urša si je želel, da bi bilo vse to čim prej mimo, da bi se življenje vrnilo na stara pota in da se ne bi nikoli več kaj takega zgodilo. Le Patrick je kot ponavadi živčno postopal gor in dol po sobi in se občasno ustavil ob oknu. Roke je imel sklenjene na hrbtu, prste je imel prepletene in občasno jih je tako močno stisnil, da so postali čisto beli. Takrat je bilo opaziti tudi namrščen obraz in močno stisnjene ustnice. Očitno je bilo, da je na nekoga zelo jezen … A le Linda je vedela, da je jezen sam nase. Vedela pa je, da ne bo ničesar storil, saj mu je zabičala, da se v zadevo ne sme vpletati, da ne bi Tilen spet dobil kakšnega napačnega vzornika.
***
Ob desetih trideset so se odprla vrata in doktor Mlinar je s sestro vstopil v sobo.
»Vidim, da ste že vsi pripravljeni. Kaj praviš, Urša, ali se strinjaš, da pričnemo zbujati?«
»Saj veš, da nočem niti za trenutek odlašati. Kar pričnite s proceduro. Vsako minuto dlje, kot je v komi, toliko slabše je zanj.«
Žan je takrat pogoltnil velik cmok. Pa tudi vsi ostali so bili neverjetno napeti. Vsi so se bali, da se Tilen ne bi nikoli več zbudil. Doktor Mlinar je to opazil, zato je brez besed stopil k Tilnovi postelji. Sestra Sara mu je dala novo vrečko z infuzijo in zdravili, ki jo je doktor Mlinar sam spretno zamenjal. To ponavadi počnejo medicinske sestre, toda on se je zaradi Urše čutil dolžnega, da to stori sam. Po tem je v cevko brizgnil še neko zdravilo, se obrnil proti domačim in rekel:
»To je to. Sedaj pa bomo videli, kaj se bo dogajalo v naslednjem dnevu ali dveh.«
Urša se je le kislo nasmehnila, doktor Mlinar in sestra pa sta mirno odšla iz sobe. Naslednje pol ure je v sobi vladala mučna tišina. Vsi so napeto pričakovali, kaj se bo zgodilo. Vsakdo je bil zatopljen v svoje misli. Najbolj prestrašena je bila seveda Urša, saj je le ona poznala vse možne posledice in zaplete. Ves čas se je tresla, oči pa so bile polne solz. Solze je bilo opaziti tudi v Nininih in Lindinih očeh. Toda ti dve nista razmišljali o zapletih, pač pa sta držali pesti in upali, da se Tilen čim prej zbudi. Tudi Patrick in Žan si nista upala niti pomisliti na drugačen izid.
***
Tako so po napetem pričakovanju in opazovanju opazili, da se je Tilnova roka rahlo zganila. Usta pa so se počasi odprla. To niso bili tisti refleksni gibi, ki so jih bili vajeni, ko je bil v komi. To je bilo nekaj drugega. Tilen se je začel zbujati. Mukoma je začel odpirati oči. Čeprav je bilo v sobi temno, ga je svetloba močno zaslepila. Tako močno, da ga je zabolelo. V hipu je zatisnil oči. Želel je nekaj povedati, vendar iz sebe ni mogel iztisniti niti besedice. Šele tedaj je začutil neznansko bolečino po celem telesu. Ko je bil v komi, je pravzaprav vedel in slišal, kaj se je dogajalo ob njem. Spomnil se je vsega, kar se je zgodilo, toda do sedaj ni čudil nobene bolečine. Počutil se je, kot da bi ležal v velikem kosmu vate in tam počival. Sedaj pa je bilo tega konec, pa mu to ni bilo mar. Niso ga brigale ne bolečina in ne posledice. Vedel je le, da mu je žal in da ima vse zelo rad. Rad bi se tudi zjokal, pa tudi tega ni zmogel. Navzven je bilo videti le, kako nemo odpira in zapira usta in občasno odpre oči, a jih takoj tudi zapre. Po približno petnajstih minutah pa se je Tilen umiril. Zaspal je. Prvič po dolgem času je samostojno zaspal. Vsi razen Urše so se ustrašili. A ko so videli, da leži na Uršinem obrazu nasmešek, so vedeli, da je vse v redu. Urša je le s kretnjo pokazala, da je Tilen zaspal. Tokrat so se solze pojavile v očeh vseh prisotnih. Toda to so bile solze sreče. S Tilnom bo vse v redu.
Pozno popoldne se je Tilen ponovno zbudil. Tokrat pa mu je le uspelo spregovoriti.
»Rad vas imam …«
Urša ga je stisnila za roko:
»Vemo, srček, vemo. Ne trudi se z govorjenjem. Vse bo še v redu. Za vse bo še čas.«
Na Tilnovem obrazu se je pojavil majhen nasmešek.
»Rad vas imam …«
Tilen je ponovno zaspal. Vsi prisotno pa se tokrat umaknjeno na hodnik, kjer se začne dolg in sproščen pogovor. Po dolgem času se zasliši smeh in začutita se dobra volja in veselje. Noč preživijo skupaj v bolnišnici, se pogovarjajo in čakajo, da se Tilen ponovno prebudi. Le Patrick nekajkrat izgine iz sobe. Posel pač …
***
Naslednje jutro se Tilen počuti boljše. Lahko se pogovarja, Nino pa drži nenehno za roko. Tudi ko pride doktor Mlinar, je ne spusti. Ve, da ji je dolžan življenje.
Ne govorijo o tem, kaj se je zgodilo, pač pa le o tem, kaj se bo zgodilo. Med njihovim načrtovanjem in pogostim smejanjem pa nastopi na hodniku tišina. To takoj vsi opazijo in tudi oni utihnejo. Zasliši se trkanje. Žan vstane in stopi k vratom ter jih odpre. V sobo vstopita dva orjaka v armanijevih oblekah. Za njima pa nihče drug kot don Antonio. Oblečen je v dolg črn plašč, v roki pred sabo drži klobuk, v drugi pa bele vrtnice. Pravzaprav ni nihče od prisotnih presenečen razen Tilna. Linda pristopi k don Antoniu, mu vzame klobuk in plašč ter ju odnese na obešalnik. Urša prime don Antonia za roko in ga posede na stol poleg Tilnove glave. Prav tako kot Tilen je bila presenečena tudi Nina. Don Antonia ni še nikoli videla. Predstavljala si ga je že, toda njegov uglajen prigod je nanjo naredil velik vtis. Don Antonio je deloval mirno in prijazno, a obenem strašljivo in spoštljivo. Mož je previdno odložil vrtnice na omarico poleg postelje. Obrnil se je proti Tilnu, ga prijel za roko in spregovoril:
»Prišel sem te obiskat in zaželet srečno okrevanje, izrazil pa bi globoko žalost za to, kar se je zgodilo,« je v polomljeni slovenščini pričel govoriti don Antonio.
»Don Antonio, žal mi je …,« je opravičujoče začel Tilen. Toda don Antonio ga je takoj prekinil.
»Nobenega razloga ni za žalost. Le za veselje. Počaščen sem, da si to storil v prepričanju, da delaš meni uslugo, obenem pa sem razočaran. Razočaran nad Žanom in nad Patrickom, da ti nista povedala resnice že prej. Želim, da postaneš pošten in dostojanstven človek. Vse bom naredil, da ti pomagam na tej poti.«
»Toda …« je poskusil ponovno Tilen nekaj spregovoriti, pa ga je don Antonio spet prekinil. Takrat pa se je na don Antoniovem obrazu pojavil temen in grozeč izraz.
»Ni nobenega toda. To je edina in prava pot. O tem ne bomo več govorili,« je bil jedrnat don Antonio. S tem je bila učna ura končana. Sledil je sproščajoč pogovor med vsemi prisotnimi, le gorili sta molče stali ob vratih in potrpežljivo čakali. Kakšno uro so se sproščeno pogovarjali in se veliko smejali. Nino je don Antonio naravnost očaral, na vse pa je naredil velik vtis s svojo pridigo za Tilna. Kmalu pa je don Antonio vstal in rekel:
»Saj razumete, dolžnosti me kličejo … Veliko veselje mi je bilo preživeti nekaj časa z vami. Verjamem v vas in vem, da boste stvari zmogli pripeljati na svoje mesto.«
Po tem pa se je obrnil k Tilnu, se sklonil k njegovi glavi in rekel:
»In ti si pa zapomni, če bo kdaj don Antonio potreboval kakršno koli tvojo uslugo, mu ne bo težko samemu priti k tebi in te zanjo prositi.«
Po teh besedah se je don Antonio poslovil in dostojanstveno odšel. In že sta se na vratih pojavili Valentina in Erika, vsaka s svojim šopom rož. Že ob prihodu sta se smejali in izrekali dobre želje in pozdrave v imenu celega razreda …
Primorske novice
Nova Gorica, sreda, 12. junij
Novogoriški kriminalisti še vedno raziskujejo primere skrivnostnih smrti, ki so se v zadnjem tednu zgodile v mestu in okolici.
Še vedno je nepojasnjena eksplozija avtomobila romunske registracije, ki se je zgodila v gozdu Panovec, kjer sta umrli dve osebi z romunskim državljanstvom. Prav tako ni pojasnjen vzrok požara v stanovanju v samskem domu na Erjavčevi ulici, kjer je umrlo pet ljudi prav tako z romunskim državljanstvom. Nepojasnjena pa je tudi prometna nesreča, ki se je zgodila kak kilometer nad hidroelektrarno Solkan. Iz Soče so povlekli črn BMW brez registracijskih tablic. V njem so našli truplo moškega, katerega identiteta še ni znana. Primer so prevzeli kriminalisti zato, ker je bilo truplo brez osebnih dokumentov. Prav tako je bilo videti na njem sledove nasilja. Uspelo nam je izvedeti, da ni bila cela niti ena kost v njegovem telesu.
Kriminalisti sumijo, da gre v vseh primerih za obračun med mafijskimi družinami, pravzaprav so prepričani, da je nekdo za vedno izbrisal romunsko mafijo na tem območju. Podrobnosti preiskave sledijo.
KONEC
KARMEN MILUTINOVIČ
Tehniški šolski center Nova Gorica
Elektrotehniška in računalniška šola
Mentorica: Bojana Modrijančič Reščič, prof. slovenščine
