Fotografska razstava
BOJAN VELIKONJA: Ljubljanica
Prizorišče: Mala galerija Cankarjevega doma
Termin: od 16. januarja do 10. marca 2019
Odprtje: sreda, 16. januar 2019, ob 20. uri
Kratko o projektu in avtorju
Znani ljubljanski fotoreporter se po petidvajsetih letih s samostojno razstavo vrača v prostor Male galerije CD, tokrat z avtorsko fotografijo. Velikonja živi na obronkih Ljubljanskega barja, zato ni čudno, da vsak trenutek, ko s fotoaparatom ne sledi zgodbam po službeni dolžnosti, izkoristi za meditativne izlete v svoji bližnji okolici, zlasti ob obrežjih Ljubljanice zunaj mesta, kjer fotografira le s čolnom dostopne prizore deviške, nedotaknjene narave. S časom je začela nastajati zgodba o reki, polni mitov in legend, ki je večina od nas ne pozna dobro v njenem zgornjem toku: skrivnostni, nedoumljivi, včasih skoraj divji, a vseskozi čarobni. Avtor počasi gradi izjemen korpus črno-belih posnetkov v različnih obdobjih dneva, z odsevi in sencami, trepetanjem svetlobe in spuščanjem meglic. Reki sledi tudi do obljudenih krajev, vse do veličastnih nočnih doživetij njenega toka v mestnem središču, ob sijajnih Plečnikovih mostovih in tržnicah. Izbor tridesetih fotografij je Velikonja pripravil v sodelovanju z likovnim kritikom Branetom Kovičem, ki je tudi avtor besedila za razstavno publikacijo:
»Niz fotografij, ki jih je za svojo tokratno razstavo izbral Bojan Velikonja, se osredotoča na motiv reke Ljubljanice v njenem dvojnem pojavljanju – kot vodnega toka v naravnem okolju in kot neločljivega sestavnega elementa mesta, ki živi ob njem in z njim. Tudi za fotografa je to pravzaprav dvojni izziv, iskanje ustreznega razmerja med krajinskim izsekom in značilnostmi urbanega utripa, ki ga določajo ljudje že s svojo prisotnostjo in zlasti s svojimi dejavnostmi.
Vsakokrat, ko uzremo podobo vode, v njej ne prepoznamo le naravnega dejstva, temveč tudi številne simbolne pomene in asociacije, s katerimi je sta ta fenomen povezala kulturna zgodovina na eni in človeška domišljija na drugi strani. Imaginarij vode je tesno povezan s prispodobo življenja, a tudi čistosti, očiščevanja, prav tako pa z minevanjem, z izmuzljivostjo spominjanja. Reka, ki teče, po nekaterih razlagah vsrkava značilnosti vsega, na kar naleti na svoji poti, vse snovi, čez katere gre, ji vtisnejo svoj (simbolni) pečat, resda neviden očem, a zato nič manj vabljiv za razmišljujočega posameznika, ki njen pretok in bregove opazuje ter si v mislih iz tega, kar vidi, ustvarja povsem svojo, enkratno zgodbo.
Skozi fotografski objektiv Bojana Velikonje je Ljubljanica še nekaj več, je svojevrstno zrcalo, v katero se lovi in od katerega se odbija svetloba, zaradi katere nastajajo na njeni površini podobe, drugačne od tistih, ki bi jih sicer zaznali zgolj z opazovanjem stvari na reki in ob njej. Prav zaradi različnih nians pojavljanja in zaznavanja svetlobe, njenih nepredvidljivih učinkov in hitrih spreminjanj je namreč vodilo, ki mu fotografi tako rekoč samoumevno sledijo v želji, da bi zaustavili trenutek svetlobnih posebnosti, ki naredijo vsako podobo neponovljivo. Velikonja je v izbranem motivnem okviru znal rahločutno prisluhniti dialogu med spreminjajočimi se intenzitetami sončne svetlobe ter bolj ali manj statičnimi entitetami, ki so bile med fotografiranjem vidne. Iz tega preprostega dejstva izhaja vsa nadgradnja, ki jo neka konkretna reka v svojem toku prej in potem, ko priteče do nekega konkretnega mesta, prinaša s seboj ter tako sebi kot mestu zagotavlja prepoznavnost. Fotografova občutljivost skrajno osebno poustvarja to identiteto in narekuje načine njenega branja z osredotočanjem na fragmente, ki postavljeni drug ob drugega sestavijo mozaik prepletov časa in prostora. Imanentna lastnost fotografije je, da nam vedno kaže nekaj, kar je bilo, ko pa posnetek gledamo v sedanjosti, nam videno prikliče v spomin nekaj znanega, vendar prikazanega drugače, kot pogled Drugega, ki se razlikuje od tistega, kar bi radi videli sami. Fotografovo iskanje in fiksiranje pogledov na Ljubljanico je posledica očaranosti z reko, ki je iz naključnega srečanja (opravljanja reporterske naloge) postala samostojna tema, predmet spoznavanja, ki ga usmerja k spoznavanju ljudi in samega sebe. Avtor ta vidik izpostavi zlasti po prehodu reke v urbani kontekst, v dialogih z arhitekturo in njenimi detajli ter z znanimi in anonimnimi liki, ki se gibljejo v evidentiranih prostorskih danostih. Zgodba Ljubljanice se v mestu seveda ne konča, nadaljuje se iz središča proti obrobju in naprej, vse do izliva v Savo, a tega na fotografijah Bojana Velikonje (še) ne vidimo. Magična moč fotografije pa je med drugim prav v tem, da v gledalcu vzbudi radovednost oziroma ga napelje k razmišljanju, kaj vse še ni bilo posneto in uokvirjeno.«
Kratek življenjepis
Bojan Velikonja je bil rojen leta 1967 v Sarajevu. Fotografsko pot je začel kot laborant pri podjetju Foto Kolar, pozneje v profesionalnem fotolaboratoriju Vista. Ob tem delu in v stiku z znanimi slovenskimi fotografi je začel tudi sam polagoma fotografirati. Pri časniku Dnevnik je zaposlen že od leta 1995, trenutno opravlja naloge koordinatorja fotooddelka. Fotografiral je za časopisa Slovenec in Republika, objavljal pa tudi v Mladini, Jani, v tujini pa v časopisih Le Monde in Le Temps ter National Geographic. Sodeloval je z agencijama Reuters in AP.
Dvanajst let je vodil tudi Društvo Enooki.
Prvo razstavo je imel skupaj s fotografom Primožem Predaličem v Mali galeriji CD leta 1994, odtlej je nanizal še vrsto samostojnih in skupinskih predstavitev doma in v tujini. Med tujimi nagradami velja omeniti drugo nagrado natečaja agencije Beta za fotografijo leta za JV Evropo 2007 ter zlasti nagrado zlata visa za dnevni tisk leta 2016 na festivalu Visa pour l’image v Perpignanu (Francija), med slovenskimi pa nagrado za fotografijo leta Slovenia Press Photo 2016.
