MGL 2022/23
Ira Ratej, Ana Duša, Izza Strehar, Luka Jamnik;
BOLJŠI SVET
Ni boga, ki mogel bi povedati, kaj se sme in kaj ne. Ni pravil, ni nepreklicnih zapovedi, kaj naj človek počne. /Ana Duša/
V predstavi Boljši svet; režiser Gregor Gruden, smo spoznali prebivalce Omnibije; to so barbari, ki prežijo, da bi zavzeli planet, in svet pod zemljo, kjer je še pitna voda, v teh prebivalcih pod zemljo pa je še kanček upanja, da preživijo. V Omnibiji so se na pogorišču civilizacij otresli pepela religij, držav, kultur in umetnosti, saj česar ne potrebujejo, tega nimajo. Nekje spodaj in na robu tega sveta, v platonovski senčni votlini in z željo, da bi prišli na kužno in nevarno površje, je skupina zanesenjakov in čudakov, ki si je vzela vodo zase; njihov motto: vodo tistemu, ki jo potrebuje, tako kot v času agrarne reforme.
Težko si predstavljamo svet brez pitne vode, rodovitne prsti, gozdov in živali ter zemljo, katere neskončna prostranstva so zasuta s smetmi, oceani, jezera in vodotoki pa so zasičeni s plastiko in strupi. V takem svetu je pitna voda najdragocenejša dobrina. Ljudje živijo v strnjenih skupnostih, ki so odvisne od umetno ustvarjenih pogojev za življenje. Ni več politike, niti vojn, ni več umetnosti, niti ljubezni, ker je vse podrejeno storilnosti, dobičku in zapovedanemu užitku. Temu svetu vlada ena sama korporacija, načeluje pa ji en mož (Gaber K. Terseglav), Predsednik sveta, lastnik vsega, kar je še ostalo od nekdaj modrega planeta. Njegovi podaniki so z življenjem zadovoljni, saj ne poznajo ničesar drugega. Ta svet prihodnosti je svet brez zgodovine. Najpomembnejši uslužbenci korporacije so prospektorji (Matic Lukšič), ki iščejo skrite in spregledane zemeljske vire, da bi podaljšali življenje civilizaciji, ki je najverjetneje obsojena na propad. Eden izmed njih v podzemlju najde vir pitne vode. Ob njem živijo ljudje, ki so pobegnili iz območja nadzora vsemogočne korporacije.
Spomnim se otroških dni, vidim, če zaprem oči, sredi nizke trave belo rožo, ki cveti. Prva zarja se svetli in oživlja vse stvari, ptički pojejo lepo, ko sonce kličejo. Kam je šel ta svet? Rdeča zarja gori gre, vžiga polja in gore. Kam je šel ta svet? Zemljo žge, suši vode, trosi smrt, budi gorje. Ni več ptic, da žvrgole, … Kam je šel ta svet? /Ana Duša/
Osrednja osebnost te zaprte skupine je Grofica (Nataša Tič Ralijan), saj edina še pomni, kakšen je bil svet, preden je vse prevzela korporacija. Ti ljudje medse sprejmejo mladeniča (Filip Samobor), ki so ga nezavestnega izvlekli iz strupene reke, v katero je skočil, da bi se ubil. Nihče med njimi ne ve, da je to Julijan, sin neusmiljenega Predsednika korporacije in tajnice (Karin Komljanec). Julijan se zaljubi v plaho Nino (Ana Pavlin), ki se je tudi sama nedavno pridružila skupnosti. Ko miroljubna komuna pod vtisom prerokbe, da bo napočil konec sveta, spozna, da jih je prospektor odkril, obtožijo izdaje prav mlada zaljubljenca. Medtem pa Predsednik ukaže, naj člane skupnosti; poštarica (Sara Gorše), kanalizator (Gašper Jarni), svečenici (Lena Hribar Škrlec in Lara Wolf) pobijejo, da bi si korporacija prilastila še poslednji vir pitne vode. Muze (glasbeniki); Izidor Leitinger /Sašo Wolmaier, Nejc Škofic / Aleš Ogrin, Uroš Buh / Anže Žurbi.
Zgodba o neusmiljenem lovu in spopadu za poslednje zemeljske vire so avtorji in igralci prenesli v skorajšnjo prihodnost ter jo izostrili v spopad med pohlepom kapitala in izobčenci, ki niso zgolj zaščitniki edinega vira pitne vode, ampak tudi poslednji branik humanizma.
Spet bo lepo, spet modro bo nebo. Za nami noč, pred nami se nov svit svetli, svet milosti, razumevanja in radosti. Kar je bilo, je šlo, preteklost je le bled spomin na težke dni, kar starega je, naj zgori. Zdaj smo, kjer smo, zdaj končno vse razumemo, zdaj vidimo, kaj pomeni, če zaidemo. /Ana Duša/
Pred propadom nas ne bo rešila tehnologija, ampak ljubezen. Ljubimo sami sebe in bližnje, ljubimo svoj svet. Čas je, da ustvarimo boljši svet, v katerem bo najbolj priljubljeno bitje Zemlja; vredno se je boriti za to, kar imamo …
Gledalci smo bili nad predstavo in igralsko zasedbo zelo navdušeni.
Zapisala: Maja Drolec
