Se spomnite zapisa »Pogrebi čakajo«? Imate pa popravni izpit pri objemanju. Kako to narava lepo ureja.
Se rad sprehodim po pokopališču, ko ni žive gneče. Svetloba dneva počasi odhaja, drobcene lučke migotajo kot na nebu, da odrasel človek res zameša, kje je zgoraj, kje spodaj. Zdaj vstopi naravna meditacija sama. Še kaka misel se prikrade, kako mirno ležijo, jaz pa sem še živ, topel, daleč od vsakega dopustnega jamra, obžalovanja … Še vse se da. Nabijam se z energijo, kot da jo kradem mrtvim …
»Še imam časa. Za karkoli!«
»S srcem morem imeti rad, dokler je toplo.«
»Kuj železo, ko je vroče.«
» Se jim že še morda kdaj pozneje pridružim.«
……
»Lahko se vpišem na fakulteto, orkaduš, in jo še končam. Karkoli …« »Zdaj, daj!«
Hodim po pesku in zaslišim jok in stok, moško obupavanje, čisto pred menoj, moški objema kamen na grobu …, meni škripa pod podplati, zgoraj na nebu zvezde, spodaj morje utripajočih lučk. Nehote pomislim – kakor v nebesih, tako na Zemlji. Zasliši škrip mojega peska, obrne objokan obraz k meni, tako je potreben sočutja, izgubil je nekaj vrednega in išče na grobu, objema, objema, objema … Strmi vame dvoje objokanih oči, čaka … Zarjovem:
»A prej pa ni bilooo časaaaa, aaaa?«
Ne rečem, da se je prestrašil, bil je navzven bolj anemičen. Verjetno je bil ves znotraj sebe na srečanju z …
»Neeeeee časaaaaaa«, cmeravo odhlipa in znova plane na kamen …
Nikoli ni prepozno!
Kasneje preverim. Fino brušen podpeški granit. Mojstri na delu, kaj naj še tu dodam. Vodno brušenje. Če ne boste objeli zdaj, boste pa kasneje, fino brušenega. Tu imate torej popravca. Pokopališč je, kot bi bila na kolesih. Kamna v izobilju. Ni pa možno kasneje recitirati, ker pogrebi v vrsti čakajo.
Torej je svobodna volja izbire. V vsakem od nas.
Izvolimo! Kaj bomo?
