Ifigenija Simonovic, nasa redna sodelavka, je imela v okviru Bralnic pod slamnikom uro pravljice v osnovni šoli ZU Janez levec v Ljubljani. Šlo je za knjigo Jezerce na robu, ki jo je napisala skupaj z norveško terapevtko Marit Eikaas Havimb. To je pravljica o deklici, ki ni mogla jokati. Na pomoč ji pridejo teta, gospodar in gospodarica solz in kuža. Ko smo ifigenijo vprašali, kako je bilo, je zajela sapo in rekla: najprej me je bilo strah, da ne bom znala, potem me je bilo strah, da me bojo otroci spodili iz razreda, potem pa sem začutila njihovo radovednost in sem jo pač skušala potešiti. Posedli so v polkrog, dobili so fotokopijo ene od ilustracij iz knjige in začela sem jim pripovedovati o solzah, ki zivijo v očesu. narisali so, kako tečejo iz očesa, vsak po svoje. Potem smo pregledali vse risbe: pri enem otroku so solze tekle kot razjarjen hudournik, pri drugem so se utrnile samo tri, pri tretjem so bile postrojene v gosjem redu, pri četrtem so se držale za roke. Srce mi je butalo, ko sem jim radelila knjige in smo začeli ristai vanje. Rekla sem, da nisem imela časa dokončati ilustracij, pa so se jih lotili, medtem ko sem jim pripovedovala, kaj se je zgodilo deklici v knjigi. Seveda smo skrenili tudi iz pravljice med živali, ki so nevarne, med stvari, ki smrdijo. Smejali smo se in ujeli tudi trenutke tisine, ko je bilo tesno pri dusi. tako lepe šolske ure še nisem imela v življenju!"
