Čuj ni več maral Risa. Ni več zalajal, ko ga je zagledal in ni več stekel za njim.
"Zakaj si tak?" ga je oštevala Katka. "Ali ne vidiš, kako se ti dobrika in mahlja z repom?"
Tudi Čuj je vedel, zakaj ne mara Risa. Zaradi mastne mozgove kosti. Kriva pa je bila Katka. Bilo je takole:
Katka, frfra frfrasta, je ččuju, ki je bil privezan pri svoji hišici, vrgla veliko in neobrano mozgovo kost, a še pogledala ni, kam jo je zagnala. Zavrtela se je na peti, frfra frfrasta, in stekla nazaj v hišo.
Kost se je zakotalila proti Čuju, ki je bil privezan pri svoji hišici, vrgla veliko in neobrano mozgovo kost, a še pogledala ni, kam jo je zagnala. Zavrtela se je na peti, frfra frfrasta, in stekla nazaj v hišo.
Kost se je zakotalila proti Čuju. Čuj se je pognal proti njaj – a ga je veriga zadržala.a Ni je dosegel.
Stegnil je najprej eno in potem še drugo taco, da bi si jo primaknil, a zaman. Kost se je pred Čujem ohlajala, komaj, da se je še kadilo od nje.
(Branka Jurca: Čuj in Katka, Mladinska knjiga, 1976)
Drage bralke, dragi bralci, kaj veste o priljubljeni pisateljici Branki Jurci, njenih delih?
Svoja razmišljanja nam pošljite na vladka@ventilatorbesed.com. Kvalitetne zapise bomo objavili v Ventilatorju besed. Veliko ustvarjalnosti!
