Moje suhote in njihovi ljudje
Boris Pahor
Študentska založba, Zbirka Beletrina
2008, 363 str., 27,00EUR
Kadar koli slišim govoriti slovenskega pisatelja Borisa Pahorja (rojen 1913 v Trstu), ga vedno znova doživljam vzhičena. Kako jasno in kleno izgovarja kritične besede o svetu, stanju duha, o politiki in (slovenski) oblasti, ne jamra ali toži, temveč neizprosno analizira stvarnost in zahteva: svobodo, demokracijo in suvereno slovenstvo znotraj in zunaj državnih meja. Kdo je mož, ki še pri petindevetdesetih enako neizprosno terja uresničitev človekovih in narodnostnih pravic, ki stoji tako pokončno zase in za človeštvo, da bi to zmoglo ločiti med dobrim in zlom? In da ne bi nikoli pozabili »tišine dima, ki se dviga iz dimnikov«, »ponižanih kosti in ponižanega pepela«, darovane skorje kruha med zaporniki v koncentracijskih taboriščih druge svetovne vojne naci-fašističnega pekla … Kot v letos pri Mladinski knjigi ponatisnjeni pripovedi Nekropola (izšla 1967) Pahor citira Vercorsa: »Ko bodo ljudstva spoznala, kdo ste bili, bodo od žalosti in pekoče vesti grizla zemljo. Močila jo bodo s svojimi solzami in vam postavljala templje.« Nekropola Borisa Pahorja je tempelj, pred katerim se klanja svetovna literarna srenja in kandidira njenega avtorja za Nobelovo nagrado.
Kdo je torej ta neupogljivi človek, pisatelj, publicist in urednik, ki je s pogovorom z Edvardom Kocbekom o povojnih pobojih domobrancev v reviji Zaliv leta 1975 izgubil pravico obiskovanja matične domovine in še vrsto let po tem doživljal ignoranco slovenskih (italijanskih pa itak!) oblasti? Odgovor je popisal sam. V avtobiografskih zapiskih Moje suhote (suhota pomeni pokrit prostor, suho prebivališče), v katerih se označi za svobodnega levičarja, agnostika, anarhičnega svobodnjaka in panteista. Za Mediteranca, ki se upira centralnemu slovenskemu svetu. Mož, oče dveh otrok in stari oče, ki rad hodi po gorah in tihotno zre v daljne horizonte … Samotar, ki potrebuje razumevanje sorodne duše (igra usode, da je to bila velika igralka z enakim imenom, Duša Počkajeva, ob kateri je uresničil željo, »da bi rad imeti bilo združeno s polnostjo duhovnega življenja, s skupno obravnavo književnih del, presojanjem predstav, razmerjem do družbenih procesov«?), in ki se z ženo »ne čutiva sivolasa«. Ko sem natančno prebirala stran za stranjo njegovo zgodbo, sem izluščila ključno besedo, ki bi lahko označila Pahorjevo življenje: dvojnost. Razdvojenost, ker ne ve, kdo je. Zato tudi odide v semenišče, da bi prišel do odgovora. Zato vztrajno in trmasto pri izobraževalnih dokazih (matura, diploma) pada in po več poskusih zmagoslavno konča. Najhujšo dvojnost povzroči taboriščna preizkušnja, ki jo opisuje z besedami nekdanjega deportiranca, francoskega pisatelja J. Cayrola: »Taboriščni človek noro potrebuje ljubezen, kakršnokoli naj bo njeno ime. Lagerski človek se je po vrnitvi znašel pred čudovito svobodo, ki mu jo je pustila na razpolago smrt. Povrnjenec bo zmeraj težil po osamljenosti.« Ko sprejme slovensko identiteto za svoje postavje, ko pusti francosko dekle v gorskem senatoriju in se vrne v Trst, ko sreča svojo bodočo ženo Živko in mnoge pomembne intelektualce, ob katerih se obrusi v svojsko osebnost, ko se hrani s samoto ob pisalnem stroju v sobici v Dutovljah in gara za slovensko stvar kot urednik in vsestranski pisec, takrat se za-celi v notranje trdno celovitost, pred katero je treba sneti klobuk. Knjiga Moje suhote je vredno potovanje skozi čas in mnoga prostorja, predvsem pa je to prenikanje v etos, tako zelo redek, a zato še toliko pomembnejši za obstoj slovenstva, človeštva in sveta.
