MOM: Mala Osebna Mitologija
Boris A. Novak
Cankarjeva založba, 2008, 103 str., 19,95 EUR
»Spomin je čudežna magija. Več ko se spominjamo, bolj ko mislimo na naše mrtve, bolj so živi. Zato je kult mrtvih temeljni kult smiselnega človeškega občestva,« je zapisal Taras Kermauner v spominih na svoje prijatelje in očete in izpisuje zdaj – tudi v pesmi zanj, za Tarasa – slovenski trubadur (pesnik, dramatik, esejist, pisatelj in prevajalec) Boris A. Novak v milo lepi zbirki MOM: Mala Osebna Mitologija. Oživlja svoje ljube »na zračnem polju iz jezika«, prek tega Diha jih vidi, sliši, se jih dotika, z besedami oživlja, v pesmi jih objema. »Pesem, zato sem ti na smrt hvaležen. / Jaz, ki sem nič, ki sem neskončno bežen, // zdaj trajam, ker daš govoriti lepim dušam // vseh, ki jih ni več … Kako si velikodušna!
Pesmi o dedu Antonu Novaku, mariborskem Einsteinu, redoljubni noni, ki je imela sedemnjast cunj za brisanje prahu, o letalskem majorju Jeromilu A. Novaku, ki ga je povozil vlak, ker je utrujeni kretničar, oče sedmih otrok, zaspal in je major s krvavečo roko napisal poslednjo voljo, da ni kriv, o teti Nadžidi, ki je bila pet let na Golem otoku, o pianistu Leu Novaku, ki so mu gestapovci populili nohte iz božansko lepih prstov in je bomba padla na klavir, na katerem so ležale njegove skladbe, o … O očetu, ki je »preveč videl, preveč doživel, prevečkrat / umrl, prevečkrat preživel ta smrtni svet«, o lepotici s tremi otroki, ki je bila njegova dobra mati in se je njena »mila duša skrila tistega mračnega večera … // Zdaj temă popolna.« … O prijateljih in svoji samoti na vrtu ali med knjigami, »kdo koga lista, kdo koga bere? Jaz knjige ali knjige // mene, ujetnika, ki nosim tiskane verige? … In v zadnjem delu o svoji sanjani bližini, ljubljeni Mo, »angelu miline«, ki ji »pójem, skrušen od ljubezni …« Brez nje je tako sam in »talim ta ostri led // daljav, da bi ti vrnil dar, naklonjenost besed … Njej, izgnanki, izgnanec sam, ki imata le drug drugega in sta »si izmenjala zavezo prstanov / in se zaobljubila krhki sreči«, s katero prebivata v edinem domu – domu domotožja.
Na koncu Boris A. Novak v pesmi MOM: LEGENDA svojo presunljivo izpoved označi za testament, ki je »skrinja smrti s pesemsko verigo. / Otroka, morata poznati sebe pod planeti: // Listajta me, da bi izvedela, kdo sta in / Od kod prihajata.« Naj v knjigi prepoznata galerijo prednikov, ki so njegova slika iz jezika. Zato je B. A. Novak po vsej srhljivo občutljivo izpisani grozi usode le eno – pesnik. In mi, hvaležni bralci, poklekamo pred to ljubeznijo, ki »giblje sonce in vse zvezde«, kot pesnik citira Dantejev stih za moto Male Osebne Mitologije, zdaj tudi naše skrinje zaveze iz spominov in čarnih besed. Čudežna magija!
