Torek, 7. oktobra ob 19.30. uri, Gallusova dvorana
Balet Preljocaj: Noči
Ballet Preljocaj: Les Nuits
Koreografija: Angelin Preljocaj
Glasba: Natascha Atlas in Samy Bishai, 79D
Kostumografija: Azzedine Alaia
Scenografija: Constance Guisset
Oblikovanje luči: Cécile Giovansili-Vissiere
Produkcija: Balet Preljocaj
Koprodukcija: Marseille-Provence 2013/Evropska prestolnica kulture, Narodno gledališče Chaillot Pariz, Glasbeno središče Los Angeles, Versajski festival Spectacles, Državni balet iz Berlina, Gledališče iz Kölna, Mestno gledališče iz Luxembourga, Gledališče iz Caena, Veliko provansalsko gledališče Aix-en-Provence, Hiša umetnosti Créteil, Festival Montpellier Danse 2013, Gledališče Saint-Quentin-en-Yvelines, Glasbeno gledališče Amsterdam
Noči (Les Nuits)
»V okviru projekta Marseille/Provansa – evropska prestolnica kulture leta 2013 in poudarka na sredozemski regiji sem se odločil raziskovati zbirko Tisoč in ena noč. Skrivnostnost tega besedila izpod peresa različnih piscev, te zbirke pripovedk, ki vznikajo ena iz druge kot ruske lutke babuške, je številne generacije bralcev nezadržno pritegnila v svoj domišljijski in erotični svet. Pravljice vsebujejo izredno čutne prvine, to poltenost sem želel podati s plesom. Leta 1988 sem ustvaril delo Liqueurs de chair, ki z estetiko nadrealizma nagovarja temo erotike. Temi čutne ljubezni sem želel pridati razkošnejšo razsežnost, jo predstaviti v koreografiji, ki bi poustvarjala vso nedoumljivo in omamno privlačnost Vzhoda za skupno zavest. Izjemen čar delu Tisoč in ena noč podarja poseben pripovedni prijem, okvirna zgodba o Šeherezadi, ki si s pripovedovanjem zgodb rešuje življenje. S svojimi besedami, kultiviranostjo in umom lik Šeherezade pomeni branik pred barbarizmom in od nas zahteva ponovni premislek o družbeni vlogi žensk. Literarna mojstrovina razpira številne poti, vsaka od njenih tem me žene v razvijanje plesa kot koncepta in nadaljnje stopnjevanje gibalnega orisa. Delo Noči se potaplja v najbolj mistične globine bajeslovnega Orienta, kjer telo predstavlja simbole tako, kot kaligrafija izraža razpoloženje in čustva.«
Angelin Preljocaj
maj 2013
Angelin Preljocaj je bil rojen v Parizu in sprva študiral klasični balet, nato pa se je preusmeril na sodobni ples, iz katerega se je izobraževal pri Karin Waehner. V želji po sodelovanju z Zeno Rommett in Merceom Cunninghamom je leta 1980 odšel v New York, zatem pa se je vnovič predal študiju v Franciji, kjer se je med drugimi izpopolnjeval pri ameriški koreografinji Violi Farber in francoskem koreografu Quentinu Rouillierju. Preden je decembra 1984 ustanovil lastno plesno skupino, je sodeloval z Dominique Bagouet.
Angelin Preljocaj sodeluje z umetniki, kot so Enki Bilal (Romeo in Julija, 1990), Goran Vejvoda (Paysage apres la bataille, 1997), Air (Near Life Experience, 2003), Granular Synthesis (»N«, 2004), Fabrice Hyber (Les 4 saisons…, 2005), Karlheinz Stockhausen (Eldorado – Sonntags Abschied, 2007), Jean Paul Gaultier (Sneguljčica, 2008), Constance Guisset (Le funambule, 2009), Claude Léveque (Siddharta, 2010) ter Laurent Garnier in Subodh Gupta (And then, one thousand years of peace, 2010). Njegove koreografije so v svoj redni repertoar uvrstili številni plesni ansambli, nemalo jih od Preljocaja naroča tudi avtorska dela, med njimi baletni sestav milanske Scale, Newyorški balet in baletni ansambel Pariške opere. Udejanja se tudi kot filmski ustvarjalec, snema kratke in celovečerne filme, omenimo predvsem deli Un trait d’union in Annonciation (1992 in 2003), za kateri je leta 2003 prejel veliko nagrado za umetniški film, 1992 prvo nagrado za plesni video in 1993 nagrado na Praškem festivalu videofilma. Leta 2009 je posnel film Blanche Neige (Sneguljčica) o lastnem plesnem delu in sodeloval pri številnih filmih o svojem koreografskem ustvarjanju: leta 1988 Les Raboteurs s Cyrilom Collardom, 2006 Pavillon Noir s Pierrom Coulibeufom in 2007 Eldorado/Preljocaj z Olivierjem Assayasom. O koreografovem delu je nastalo več knjižnih izdaj, med njimi Angelin Preljocaj (2003), Pavillon Noir (2006), Angelin Preljocaj, Topologie de l’invisible (2008), Angelin Preljocaj, de la création a la mémoire de la danse (2011).
Na svoji umetniški poti je bil Preljocaj odlikovan s številnimi priznanji, med drugimi mu je francosko Ministrstvo za kulturo leta 1992 podelilo veliko državno odlikovanje za ples; leta 1995 je za koreografijo Le Parc prejel Benoisovo nagrado za ples, za koreografijo Annonciation leta 1997 nagrado bessie, za Romea in Julijo 1997 priznanje victoires de la musique ter za Sneguljčico 2009 kristalni globus. Angelin Preljocaj je prejemnik nazivov častnik reda umetnosti in književnosti ter vitez častne legije, maja 2006 pa je bil imenovan za častnika reda za zasluge. Balet Preljocaj in njegovih 24 stalnih plesalcev od oktobra 2006 domuje v Črnem paviljonu (Pavillon Noir) v Aix-en-Provenceu, prizorišču, v celoti namenjenem plesu, katerega umetniški vodja je Angelin Preljocaj.
Prepoznavni zvok, s katerim Natacha Atlas lahkotno prehaja glasbene in kulturne pregrade, so sooblikovale pevkine bogate glasbene izkušnje in večkulturno ozadje. Rojena je bila v Bruslju staršem angleško-egiptovskih korenin, se pojavila na glasbenem prizorišču v zgodnjih devetdesetih, tako občinstvo kot kritike je kmalu navdušila s svojim uspešnim spojem zahodnjaške glasbe in orientalskih melodij ter še zlasti z inovativnimi elektronskimi ritmi z arabskimi primesmi in inštrumentacijo. Po nekaj posnetkih pri založbi Nation Records ter nizu albumov v sodelovanju s slovitim glasbenim kolektivom Transglobal Underground je izdala prvenec Diaspora (1994). Sledil je album Gedida (Beggar’s Banquet), za katerega je prejela nagrado victoire Ana Hina (2007) in Mounqaliba (2010), ki ga je razkošno priredil dolgoletni sodelavec Samy Bishai, predstavljata radikalen razvoj Natachinih umetniških obzorij. Svoj zadnji album Expressions: Live in Toulouse izdala leta 2013. Natacha Atlas sodeluje tudi z raznovrstnim krogom priznanih umetnikov ter ustvarja v različnih glasbenih zvrsteh, kot so pop (Peter Gabriel, Sinead O’Connor, Indigo Girls in Jean-Michel Jarre), klasika (Nigel Kennedy, Jocelyn Pook), jazz (Nigel Kennedy), filmska glasba (Danny Elfman, Clint Mansell, David Arnold, Harry GregsonWilliams, Rachel Portman) in glasba sveta (Nitin Sawhney, Transglobal Underground, Talvin Singh). Njen prepoznavni glas lahko slišimo tudi na številnih posnetkih glasbe za film in videoigre.
Samy Bishai je odraščal v Egiptu, kjer je študiral klasično violino. Leta 1999 se je preselil v London, kjer se je predajal ljubezni do improvizacije, jazza in drugih neklasičnih glasbenih zvrsti. Nastopa in snema po vsem svetu, predstavil se je že v več kot petintridesetih državah z umetniki, kot so Shakira, Tom Jones, Gwen Stefani, Angleška državna opera, Basement Jaxx, Nitin Sawhney, Brian Eno, Terry Hall, Julian Joseph in prejemnica nagrade mercury Zoe Rahman. Virtuozna igra pa je samo ena od Samyjevih odlik. Je tudi izjemno cenjen skladatelj, aranžer in producent. Kot oblikovalec zvoka in izveden tonski mojster je sooblikoval široko paleto projektov, kot sta Kvintet Seckouja Keite, zahodnoafriškega mojstra na kori, in skupina eksperimentalne elektronike Digitonal. Med njegovimi zadnjimi produkcijami sta albuma Mounqaliba in Expressions: Live in Toulouse Natache Atlas.
Umetniška pot modnega oblikovalca in kostumografa tunizijskih korenin je bila vse prej kot običajna. Azzedine Alaia je na Akademiji za lepe umetnosti v Tunisu je študiral kiparstvo. Vseskozi se je navduševal nad eleganco in pristnim modnim slogom Parižanov, zato se je konec petdesetih odločil odpotovati v Pariz. V žepu je imel samo nekaj naslovov, vendar je kmalu sodeloval z nekaterimi prestižnimi pariškimi strankami. Po petnajstih letih delovanja kot modni krojač mu je uspel veliki met. Leta 1980 je predstavil prvo kolekcijo, v kateri so bili vsi kosi črni. V zgodnjih osemdesetih letih je pripadal valu mladih modnih oblikovalcev. Svojo prvo modno trgovino je odprl leta 1984 v nekdanjem hotelu na Rue du Parc Royal.
Azzedine Alaia je zagovornik sodobnosti v tradiciji. Njegove kolekcije z odličnim krojenjem in prileganjem ženski postavi so dar véliki francoski modi, nenavadne kombinacije materialov (usnje in pudrne blazinice, tvid in karo) ter osredotočenost na bistvo oblačil, brez nakita, ki odvrača pogled, pa predstavljajo sodobnost.
Gallusova dvorana, 16, 19’50, 23’50, 28’50 EUR
Generalna pokroviteljica: Krka, d.d.
Medijska pokroviteljica: Parada plesa
Informacije: Primož Kristan T (01) 2417 171 E primoz.kristan@cd-cc.si
